Izvršljiva oz. dokončna oz. pravnomočna odločba, s katero se je v upravnem postopku ugotovila in priznala določena pravica/naložila določena obveznost, pravno učinkuje in tudi organ ne more zanikati pravnega učinka odločbe niti pravice/obveznosti (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 434 in povezane).

V primeru, da je o neki stvari že bilo odločeno, se o isti stvari ne odloča več, posledično tudi ne izdaja nove odločbe (niti delne), saj velja pravilo ne bis in idem ( 129. člen ZUP). Pravnomočnost izvira iz 158. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991-l in nasl.), ki določa, da pravnih razmerij, urejenih s pravnomočno odločbo, ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, razen v primerih izrednih pravnih sredstev, ki jih in katerih postopek ureja zakon (posebni zakon ali ZUP, o nastopu pravnomočnosti glej 225. člen ZUP).

Ista stvar namreč pomeni isto pravico ali obveznost iste stranke v določenem (istem) časovnem trenutku glede na iste tedaj veljavne predpise in isto dejansko stanje (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 146-148 in 222-226), o kateri odloča isti organ. Če je bilo o stvari enkrat že odločeno, pa se po odločitvi spremeni dejansko stanje (na primer izdano soglasje s strani občine za poseg v varovalni pas za ograjo z odmikom vsaj 2 m od roba asfalta, po že podanem soglasju pa stranka poda novo zahtevo za drugačen odmik, 1,8 m od roba asfalta) pomeni, da organ na podlagi nove zahteve stranke odloča na novo, saj gre za dva različna pogoja oz. dejanski stanji (primeroma 2 m in 1,8 m); glede na različno dejansko stanje lahko organ izda dve odločitvi v dveh postopkih, ki sta izdani iz. se nanašata na različno časovno obdobje, kljub temu, da gre v postopku za isto stranko. To torej pomeni, da sta v primeru dveh izdanih določb stranki pridobljeni dve različni pravici (primeroma pravico posegati v varovalni pas za ograjo z odmikom 2 m od roba asfalta, kot tudi 1, 8 m po izvršljivosti druge odločbe) (glej tudi primer sodbe UPRS I Up 517/99 z dne 19. 2. 2003).

Inšpektor je v nadzoru pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na že izdana dovoljenja. Pri tem ni podlage za odlog ali prekinitev postopka, da bi se čakalo na kakršnokoli rešitev novega zahtevka npr. za spremembo določenega dovoljenja (npr. soglasje občine za poseg v varovalni pas za ograjo z odmikom 2 m v 1, 8 m od roba asfalta). V primeru odkritja nepravilnosti 33. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in nasl.) ureja preventivne ukrepe inšpektorjev ter opozorila. ZIN v tem členu določa, da inšpektor „svoje ugotovitve, izrečeno opozorilo ter rok za odpravo pomanjkljivosti navede v zapisniku. Če nepravilnosti niso odpravljene v določenem roku, izreče inšpektor druge ukrepe v skladu z zakonom.”

Zato je treba poudariti, da ne gre za predhodno vprašanje, če se stranka v postopku npr. inšpekcijskega nadzora sklicuje na že sprožen postopek za zakonito pridobitev ter črpanje pravice. Zavezanec mora namreč imeti stanje urejeno že v trenutku nadzora (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 137). Več o tem glej tudi v tem primeru.