Kakšno bi bilo odločanje v različnih primerih glede vprašanja stranke oz. zavezanca v inšpekcijskem nadzoru (npr. glede prekopov javnih cest, če je izdano soglasje, prekop pa izvaja nosilec soglasja ali drug izvajalec, ali pa če soglasje ni izdano)?

Ali se odgovornost oz. status biti stranka v postopku prenese tudi na pravne naslednike, potomce, nove lastnike (npr. ob prodaji) ipd.?

Upravnega postopka ni moč voditi brez stranke, o katere pravnem položaju se odloča v upravni zadevi - torej načeloma tudi ne zoper neznano osebo - čeprav v javnem interesu. Stranka mora biti za uvedbo postopka torej enoznačno določena z imenom ali nazivom oz. najmanj enoznačno določljiva (npr. dedič predmeta A, lastnik parcele X). Kadar v javnem interesu organ ugotovi določene obveznosti (kršitve), ki terjajo njihovo odpravo, vendar ni jasno, kdo so konkretni zavezanci, je treba najprej razčistiti legitimacijo le-teh glede na kriterij legitimacije po področnem predpisu.

Legitimacija stranke je procesna predpostavka za začetek in tek upravnega postopka (prim. 129. člen ZUP), na kar mora organ paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Postopek se sploh ne more začeti, dokler ni ugotovljena legitimacija. Npr. kljub temu, da je organ preverjal morebitne kršitve, npr. v sklopu inšpekcijskega nadzora, se postopek še ni uvedel, saj se skladno s 127. členom ZUP postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, začne, ko opravi pristojni organ v ta namen prvo procesno dejanje (npr. zaslišanja, ogled), toda v razmerju do (znane ali vsaj določljive) stranke.

Po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), ki velja glede na ZUP v inšpekcijskih postopkih, nadrejeno, velja enako kot po ZUP. Položaj stranke v inšpekcijskem postopku ima glede na 24. člen ZIN t. i. zavezanec. 7. člen ZIN zavezanca definira kot fizično ali pravno osebo, pri kateri inšpektor opravlja nadzor (več v primeru). V upravnem inšpekcijskem postopku se ugotavlja, ali je zavezanec storil nepravilnost oz. napake glede na veljavne predpisa za področje in če so le te ugotovljene, inšpektor zavezancu praviloma najprej odredi rok za odpravo nepravilnosti z opozorilom na podlagi ZIN. Če nepravilnosti niso odpravljene, se zavezancu izda ureditvena odločba. Če ta ni izvršena, torej nepravilnosti prostovoljno odpravljene, se v skladu z ZUP prične postopek izvršbe oz. izvede druge ukrepe po zakonu.

V danem primeru je ključnega pomena, da se določi inšpekcijski zavezanec. Legitimacija stranke pa je materialnopravno vprašanje, ne vsebina ZUP. ZUP sicer v 42. členu in naslednjih določa, kdo je stranka postopka, a le v procesnem smislu. Vsebinsko je treba razbrati status stranke vedno glede na določbe področnega zakona, katerega izvrševanje se nadzoruje.

Zavezanec se torej določi po materialnem pravu, pri nadzoru glede cest po Zakonu o cestah (ZCes-2, Ur. l. RS, št. 132/22 in nasl.). Kot določa ta zakon, bi moral organ v primerih izdaje soglasja priznati položaj stranke v postopku tudi nosilcu soglasja, sicer pa zakon določa, da je zavezana stranka (le) lastnik zemljišča (4. odstavek 134. člena ZCes-2).

Glede prenosa obveznosti na pravne naslednike je treba, če poseben zakon ne določa drugače, upoštevati 50. člen ZUP. V primeru, da stranka med postopkom umre (fizična oseba) ali preneha obstajati (pravna oseba), se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. Pravice in obveznosti, ki niso osebne, se torej (lahko) prenašajo na pravnega naslednika (gre za singularno ali univerzalno pravno nasledstvo; več npr. v sodbi UPRS I U 197/2020-18 z dne 10. 11. 2022). Če bi torej med inšpekcijskim postopkom fizična oseba umrla ali pravna oseba prenehala, potem bi se skladno z ZUP inšpekcijski postopek s sklepom prekinil do odločitve, kdo je pravni naslednik pravice ali obveznosti, ki je predmet postopka. 

Če pa je upravna odločba že izdana in vročena ter so stranki naložene obveznosti, te v primeru smrti ali prenehanja fizične ali pravne osebe oziroma pri sklenitvi pravnega posla v zvezi s predmetom odločanja (npr. prodaje, podaritve zemljišča) praviloma preidejo na pravne naslednike, ki so obveznosti dolžni izvršiti. V takem primeru se ne uvede nov postopek, ampak se pravnega naslednika obvesti o obstoječi obveznosti in mu omogoči prostovoljno izvršitev, šele nato po potrebi sledi izvršba (več v tem primeru).