Upravni organ v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, izda odločbo, s katero stranki nalaga neko obveznost (npr. lastniku psov njihovo obvezno cepljenje). Ker stranka obveznosti ne izpolni prostovoljno, izda sklep o dovolitvi izvršbe, v kateri zagrozi z denarno kaznijo, po preteku določenega roka pa še več sklepov, s katerimi izreka denarno kazen. Sklepov o denarni kazni organ še ni poslal v prisilno izterjavo davčnemu organu. Po preteku roka iz zadnjega sklepa organ prejme dopis, v katerem zavezanec prosi za odpis plačila denarne kazni, z obrazložitvijo, da ni več zavezan, saj ni (več) lastnik predmeta postopka (pse je podaril drugi osebi). Kako naj ravna upravni organ?

Kako mora ravnati organ v primeru, ko je zavezancu izdan sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo z denarnim kaznovanjem, zoper katerega se zavezanec pritoži ter predloži dokazilo, da je obveznost izpolnjena (npr. gostinski lokal, v zvezi s katerim je tekel celotni postopek, je zaprt - s tem je obveznost izpolnjena), hkrati pa v pritožbi navaja razloge, zaradi katerih ni izpolnil z odločbo odrejenih ukrepov (kar je posledično privedlo do upravne izvršbe)? Ali lahko uradna oseba v tem primeru ravna po 293. členu ZUP in postopek po uradni dolžnosti ustavi (saj je odločba izvršena), ali je potrebno zavreči tudi pritožbo zoper sklep o izvršbi, saj ta ni bila vložena iz razlogov po 292. členu ZUP?

Ker je zavezanec stvar, na katero se je navezovala obveznost, ki je bila naložena v upravnem postopku, prenesel na drugega lastnika, kar je merodajni element stvarne legitimacije, pri čemer pa pred tem naložene obveznosti ni izpolnil, se postavljata dve vprašanji: 1) ali se že odrejene denarne kazni kljub temu izterjajo, čeprav prejšnji zavezanec ne more (več) izpolniti naložene obveznosti; in 2) kdo mora izpolniti naloženo obveznost, ki je bila dana v v postopku po uradni dolžnosti, zato je očitno potrebna njena izpolnitev v javnem interesu.

Namen izrekanja denarnih kazni v izvršilnem postopku ni kaznovati zavezanca, ampak ga prisiliti k izpolnitvi obveznosti (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 815). Glede na to izterjava teh kazni nima več smisla, saj obveznosti ta oseba ne more več izpolniti, ker ni (več) stvarno legitimirana (kot prejšnji lastnik ne more več rapolagati z lastnino). Zavezanec ni več lastnik stvari, glede katere mu je bila naložena določena obveznost - s prenosom lastninske pravice je namreč v tem postopku, ki se nanaša ne na osebo, temveč na predmet obravnave, prešla tudi legitimacija za izpolnitev naložene obveznosti. Čeprav je upravni organ že izdal sklep o izvršbi, v katerem je določil način izvršbe (posredna prisila z zagroženo denarno kaznijo - prvi odstavek 298. člena ZUP), izvršba v smislu izvedbe v sklepu določenega načina izvršbe še ni bila uvedena - upravni organ namreč ni, čeprav bi moral, vsak sklep o denarni kazni posebej poslati v izterjavo davčnemu organu.

Ker tega ni storil, je treba šteti, da izvršba še ni bila uvedena, kajti davčni organ še ni izdal sklepa o določitvi načina izvršbe (tj. izterjavi denarne kazni). Glede na to se že izdane sklepe pusti nerealizirane, v uradnem zaznamku pa se le navede, zakaj ta stranka ni več zavezanec, zato se izvršba zoper to osebo ne vodi. Če pa bi izdajatelj izvršilnega naslova v svojem sklepu določil drug način izvršbe, kjer vodi sam ali drugi pooblaščeni subjekt le dejanski del izvršbe, bi bilo treba zoper prvega zavezanca že tekočo izvršbo ustaviti (prim. 293. člen ZUP).

Ker gre v opisanem primeru za zadevo, ki je v javnem interesu, preide dolžnost izpolnitve obveznosti na pravne naslednike predmeta postopka. V opisanem primeru mora torej organ (izdajatelj izvršilnega naslova) poskrbeti, da novo legitimirani zavezanec (=novi lastnik) izpolni prvotno obveznost. To obveznost mora izpolniti neposredno na podlagi prve odločbe, kajti legitimacija za izpolnitev prvotne obveznosti preide hkrati s prenosom predmeta postopka na pravne naslednike (=nove lastnike) - v odločbi namreč ni bistvena navedba zavezanca, ampak lastništvo kot podlaga nastanka obveznosti. To pomeni, da ni potrebno, niti ni pravne podlage za popravek oz. poseg v že izdano odločbo, ampak je treba (novega) zavezanca vsaj ob najavi kontrolnega pregleda glede izpolnitve s strani organa ali pisno (z dopisom po pošti) seznaniti z obstoječo obveznostjo in ga pozvati k izpolnitvi oziroma predložitvi dokazil o tem. Rok za izpolnitev, šteto od obvestila (novega) zavezanca o podani izvršljivi obveznosti ne bi smel biti daljši kot 30 dni, kolikor sicer znaša rok, v katerem mora organ začeti izvršbo, če obveznost ni prostovoljno izpolnjena (drugi odstavek 290. člena ZUP). Če tega novi zavezanec ne stori (izpolni obveznosti v danem roku), se začne izvršba zoper novega zavezanca, tako da izda izdajatelj izvršilnega naslova sklep o izvršbi in po potrebi ob določitvi denarne kazni posreduje po izvršljivosti le to v izterjavo davčnemu organu (zoper novega zavezanca).

V primeru, ko je izdan sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo z denarnim kaznovanjem, zoper katerega se zavezanec pritoži in hkrati predloži dokazilo, s katerim izkaže izpolnitev obveznosti, s čimer je bil cilj izvršbe dosežen (npr. zaradi zaprtja dejavnosti preneha stvarna legitimacija zavezanca, z zaprtjem dejavnosti pa je bila izpolnjena tudi obveznost, kot je izhajala iz izvršljivega naslova (odločbe)), se postopek skladno s prvim odstavkom 293. člena ZUP po uradni dolžnosti s sklepom ustavi, nedopustna pritožba pa v posebni točki izreka zavrže.
Pritožba je namreč v skladu z 292. členom ZUP dovoljena le zoper sklep o izvršbi glede morebitne nezakonitosti tega akta, ne pa pravilnosti izvršilnega naslova. Seveda je zavrženje mogoče le, če se v pritožbi navajajo izključno razlogi nezakonitosti izvršilnega naslova - tedaj je/če je očitno, da pritožba ni dovoljena in se tako zavrže. A kolikor pritožnik navaja slednje, poleg tega pa tudi razloge, s katerimi izpodbija nezakonitost izvršilnega sklepa, je potrebno obravnavati pritožbo kot celoto, tj. po vsebini in o njej meritorno odločiti z odločbo. O razlogih za ustavitev izvršbe glej tudi primer Ustavitev upravne izvršbe.

V primeru, da strankina stvarna legitimacija ni prenehala in ni izpolnila obveznosti, se mora sklep o denarnem kaznovanju poslati v izterjavo (po preteku določenega roka). Z namenom doseganja cilja izvršbe, tj. izpolnitve obveznosti, bo organ ponovno izdal nov sklep z novim izpolnitvenim rokom in zagrozitvijo denarne kazni.