Ali je treba listine (npr. strokovno mnenje in odločbo) izdano otroku, starejšemu od 15 let, vročati tudi njegovim staršem ali le njemu, če poseben zakon določa, da lahko vlogo vloži t.i . starejši mladoletnik nad 15 let sam (npr. tako Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami)?

Če poseben zakon določa, da se postopek začne s pisno zahtevo staršev, ali to pomeni, da morata vlogo podati oba starša?

Poslovno in procesno sposobnost stranke obravnava 46. člen ZUP, ki določa, da lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja dejanja v upravnem postopku, torej lahko z dejanji lastne volje pridobiva pravice in prevzema obveznosti. Mladoletnik, ki ni pridobil popolne poslovne sposobnosti, je procesno sposoben v mejah, v katerih mu je priznana poslovna sposobnost (tretji odstavek 46. člena ZUP, glej tudi primer in primer).

Procesna sposobnost se v ZUP navezuje na popolno poslovno sposobnost, tj. sposobnost fizične osebe, da samostojno sklepa pravne posle in sama pridobiva pravice in se zavezuje oz. nasploh samostojno nastopati v pravnem prometu. Sestavini poslovne sposobnosti sta sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti (pravna sposobnost, ki je po vsebini primerljiva sposobnosti biti stranka v upravnem postopku po 42. členu ZUP) ter sposobnost oblikovati in veljavno izraziti voljo glede teh pravic in obveznosti (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, str. 348). Poslovna sposobnost v ZUP sicer ni opredeljena, vendar pa je iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS razvidno, da gre za sposobnost stranke, da sama z lastnimi dejanji in lastno voljo pridobiva pravice in prevzema dolžnosti v obligacijskih razmerjih (glej sodbo VSRS II Ips 687/2009 z dne 24. 5. 2012). Temelj poslovne sposobnosti je sposobnost razsojanja oz. zavedanja o posledicah izjavljanja volje, dejanj oz. njihovih opustitev.

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1, Ur. l. RS, št. 58/11 in nasl.) v 25. členu določa, da pisno zahtevo za usmerjanje lahko zase vloži tudi oseba, starejša od 15. let (starejša mladoletnica oz. starejši mladoletnik). Zakon torej daje za sprožitev postopka polno procesno sposobnost starejšemu mladoletniku. Zakon pa aktivno legitimacijo daje tudi staršem, pri čemer jih ne omejuje s starostjo otroka. Po sistematiki pravne norme, ki vpliva na njeno razlago, ni zanemarljivo, da legitimacijo najprej pripozna staršem in nato (tudi) otroku, starejšemu od 15 let. Ob tem ob legitimaciji otroka izrecno določi, da pisno zahtevo zase lahko vloži tudi oseba starejša kot 15 let, torej zakon aktivno legitimacijo daje tako staršem kot otroku, starejšemu kot 15 let.

Pri tem pa podelitev aktivne legitimacije legitimacije otroku za podajo zahteve pa ne izključuje pravice staršev do sodelovanja v postopku, kot izhaja iz nadaljnih določb istega zakona. Pravilo iz 25. člena ZUPP-1 je tako sistemsko nelogično, saj bi ob pripoznavanju procesne sposobnosti otroku, starejšemu kot 15 let, lahko sklepali, da je s tem v konkretni zadevi (!) prenehala sposobnost staršev za zastopanje. Zato se lahko odpirajo vprašanja, kdo razpolaga z vlogo – zahtevo in na voljo koga je organ pravzaprav vezan, če je ta nasprotna (npr. 15-letnk izjavalja določeno voljo med postopkom, starši pa nasprotno). Zakon je sicer predvidel takšno situacijo, s tem ko je določil, da se v primeru kolizije ravnanj med otrokom in staršem otroku določi skrbnik za poseben primer, vendar tudi to pravilo ni skladno s pripoznavanjem polne procesne sposobnosti otroku. Nedoslednost zakona, ki otroku pripoznava polno procesno sposobnost in hkrati vključuje v postopek njegove starše, se odraža še v drugih pravilih, na primer da se zahtevo za začetek postopka, ki jo niso vložili starši, vroči tudi njim, da imajo starši in otrok pravico do pritožbe. Čeprav je organ vezan na voljo otroka, da začne postopek in da ima otrok pravico sodelovati v postopku ter celo vložiti pritožbo, je treba pravico do sodelovanja in pritožbe v enaki meri tako pripoznavati tudi staršem. Volja otroka ali volja staršev ni sama po sebi močnejša niti prevladujoča, ampak je treba upoštevati obe, v okviru varstva otrokove največje koristi.

Če se postopek usmerjanja otroka s posebnimi potrebami začne s pisno zahtevo staršev, to pomeni, da se zahteva za uvedbo postopka lahko začne s pisno obeh staršev, saj imata oba roditeljsko pravico in tako nastopata kot zakloniti zastopnik otroka skupaj. V skladu s 136. členom Družinskega zakonika (DZ, Ur. l. RS, št. 15/17 in nasl.) so starševska skrb obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na skrb za otrokovo življenje in zdravje, njegovo vzgojo, varstvo in nego, nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje ter obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na zastopanje in preživljanje otroka ter na upravljanje njegovega premoženja. 151. člen DZ določa, da starševsko skrb izvajata oba od staršev sporazumno v skladu s koristjo otroka in, da starševska skrb pripada enemu od staršev le v primerih, določenih v 6. točki tega člena (če eden od staršev ni več živ ali ni znan ali če mu je odvzeta starševska skrb).

Iz navedenega in iz sodne prakse sledi (glej sodbo UPRS I U 92/2018-15 z dne 28. 8. 2019), da gre v primeru, ko se v postopek pred izdajo odločbe ne pritegne obeh staršev, za bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, saj se sicer eden od staršev, pred izdajo izpodbijane odločbe, nima možnost izjasniti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Iz sodne prakse izhaja tudi, da bi pred uvedbo postopka ob podaji zahteve le enega starša morali pridobiti tudi podatke o staršu, ki ni podal vloge in ga pozvati k izjavi volje oz. da vlogo dopolni, kar potrjuje tudi sodba VSRS (glej sodba VSRS X Ips 21/2021 z dne 12. 5. 2021), ki navaja: »(zakon) ne določa, da ... zadošča predlog enega od staršev, oziroma, ne določa, da lahko oziroma kdaj lahko o tem ... odloči tudi, če eden izmed staršev ... nasprotuje (kot v obravnavanem primeru). Takrat namreč ne gre za vlogo staršev, temveč za vlogo enega od staršev. Kdaj lahko ... odloča o vlogi enega od staršev, je odvisno od ureditve, ki opredeljuje starševsko skrb in njeno izvajanje.«