O pravici stranke (npr. do poimensko določenega oskrbovalca družinskega člana) je že bilo pravnomočno odločeno, a se je stranka na podlagi področnega materialnega zakona pravici kasneje odpovedala. Ali gre pri novi zahtevi stranke (npr. do drugega oskrbovalca družinskega člana) za odločanje o isti stvari, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno in se zahteva zavrže po 129. členu ZUP, ali se zahteva vsebinsko obravnava?

V primeru, da je o neki stvari že bilo pravnomočno odločeno, se o isti stvari ne odloča več, posledično tudi ne izdaja nove odločbe (niti delne), saj velja pravilo ne bis in idem (129. člen ZUP). Pravnomočnost izvira iz 158. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991-l in nasl.), ki določa, da pravnih razmerij, urejenih s pravnomočno odločbo, ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, razen v primerih izrednih pravnih sredstev, ki jih in katerih postopek ureja zakon (posebni zakon ali ZUP, o nastopu pravnomočnosti glej 225. člen ZUP).

Ista stvar pomeni isto pravico ali obveznost iste stranke v določenem (istem) časovnem trenutku glede na iste tedaj veljavne predpise in isto dejansko stanje (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 146-148 in 222-226), o kateri odloča isti organ (glej tudi sklep VSRS I Up 1243/2003 z dne 24. 3. 2005). Če je bilo o stvari enkrat že odločeno, pa se po odločitvi spremeni dejansko stanje pomeni, da organ na podlagi nove zahteve stranke odloča na novo, saj gre za dva različna pogoja oz. dejanski stanji; glede na različno dejansko stanje lahko organ izda dve odločitvi v dveh postopkih, ki sta izdani oz. se nanašata na različno časovno obdobje, kljub temu da gre v postopku za isto stranko (glej primer1). Sama materialnopravna odpoved stranke pravici, če jo področni zakon dopušča, na navedeno ne vpliva, pri čemer je nujno upoštevati tudi določbe področnega predpisa. Odpoved pravici vpliva le na to, da je odločanje o pravici ponovno možno, pri čemer se v novem postopku vedno preverja, ali gre za nove dejanske okoliščine.

V danem primeru je kot lex specialis merodajen tudi Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1, Ur. l. RS, št. 84/23), ki ne predvideva možnosti odpovedi pravicam, pridobljenih po tem zakonu. To pomeni, da v primeru zahteve stranke po odpovedi pravici po tem zakonu, organ nima pravne podlage za poseg v pravnomočno pridobljeno pravico in bi bilo treba takšno zahtevo stranke po prvi točki prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči. Drugačno ravnanje organa bi predstavljalo kršitev načela zakonitosti iz 6. člena ZUP, saj če področni zakon organu ne daje pristojnosti »ukinitve« pravice, si je ta ne more vzeti, stranka pa ne zahtevati od njega, da jo uveljavi, niti ne v primeru t. i. neprave obnove zaradi spremenjenih okoliščin po 43. členu področnega ZDOsk-1; zakon celo izrecno določa, da pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica (glej primer2 in primerjaj z 42.c členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/10 in nasl.), ki pa, drugače kot ZDOsk-1, omogoča odpovedati se že pridobljenim pravicam).

Nadalje je v primeru iz vprašanja nujno ugotoviti, kaj je resnična volja stranke v primeru podaje izjave o »odpovedi« pravici. Za odpoved pravici ne gre v primeru, ko upravičenec določene osebe ne želi več za oskrbovalca oz. želi oskrbovalca zamenjati (prva točka prvega odstavka 26. člena ZDOsk-1), saj ima na podlagi prvega odstavka 28. člena istega zakona pravico do ponovne izbire oskrbovalca družinskega člana ali pravico do dolgotrajne oskrbe v drugi obliki; temeljna pravica do že priznanih oblik dolgotrajne oskrbe na podlagi izvršljive odločbe po 38. členu zakona v tem primeru ostaja nespremenjena. V tem primeru izda organ odločbo o razrešitvi oskrbovalca družinskega člana, ki jo vroči upravičencu in oskrbovalcu družinskega člana (drugi odstavek 26. člena ZDOsk-1).