Upravni organ izda odločbo, ki jo vroči stranki in objavi na oglasni deski. Odločba postane dokončna in pravnomočna, saj v pritožbenem roku zoper njo ni vložena pritožba. Tri mesece po pravnomočnosti upravni organ zoper odločbo prejme pritožbi, ki ju vložita civilna iniciativa in nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu. Ali lahko upravni organ prejeti pritožbi obravnava kot predloga za obnovo postopka? Če da, ali se upravni organ pri presoji pravočasnosti podanega predloga kot eni od formalnih predpostavk za dovolitev obnove lahko sklicuje na dejstvo, da je bila odločba javno objavljena in je torej javnosti bila dana možnost seznanitve z njo? Ali na tek subjektivnega roka v tem primeru vpliva zatrjevanje pritožnikov, da so spremljali objave organa na spletnih straneh in medije? Kdaj se dejansko šteje, da je vlagatelj predloga za obnovo izkazal njegovo pravočasnost?

Po končanem upravnem postopku se lahko najdejo dejstva in okoliščine, ki kažejo na to, da je v postopku izdaje odločbe prišlo do hudih procesnih kršitev, zaradi katerih je odločba nezakonita. Postopek, ki je bil kočan, se lahko obnovi, če je odločba že dokončna ali pravnomočna in je izpolnjen vsaj eden od desetih obnovitvenih razlogov po 260. členu ZUP (ali drug razlog po posebnem zakonu). Obnovo postopka predlaga stranka ali jo začne organ, ki je odločbo izdal po uradni dolžnosti. O dovolitvi obnove odloča prvostopenjski ali drugostopenjski organ glede na to, pri katerem organu je bila izdana odločba, na katero se obnovitveni razlog nanaša (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 258).

Pritožba je redno (navadno vedno dovoljena, razen kadar jo izključuje zakon), devolutivno (o njej odloča organ druge stopnje) in suspenzivno (zadrži izvršitev odločbe) pravno sredstvo. Rok za pritožbo je 15 dni od vročitve odločbe, če ni z zakonom določeno drugače (prvi odstavek 235. člena ZUP). Pritožba, ki je vložena potem, ko je pritožbeni rok že potekel za vse stranke ali pa so se stranke že odpovedale pravici do pritožbe, se obravnava kot predlog za obnovo postopka, če je vlagatelj ujel roke za obnovo postopka (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 246, glej tudi primer 1).

Za predlaganje obnove postopka s strani upravičenih subjektov in za začetek postopka po uradni dolžnosti veljata dva zakonita in nepodaljšljiva roka: subjektivni in objektivni. Subjektivni rok, ki ga morajo upoštevati vsi upravičeni predlagatelji in organ, če se začne postopek po uradni dolžnosti, je za vse obnovitvene razloge enak in znaša en mesec (263. člen ZUP). Razlikujejo pa se navezne okoliščine, od katerih začne ta rok teči. Tudi objektivni rok je za vse upravičene predlagatelje in za organ, če začne postopek po uradni dolžnosti, enak. Ta pa traja tri leta, če ni v zakonu določeno drugače (četrti in peti odstavek 263. člena ZUP). Za računanje teh rokov se uporabljajo 99. člen ZUP, 100. člen ZUP in 101. člen ZUP. Pravočasnost predloga za obnovo pa se presoja po 68. členu ZUP (po Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 675).

V konkretnem primeru obravnave prepozne pritožbe kot predloga za obnovo postopka je tako bistveno vprašanje, ali sta bili pritožbi vloženi v subjektivnem roku enega meseca od dneva, ko sta pritožnika izvedela, da je bila izpodbijana odločba izdana, kot to določa peta točka prvega odstavka 263. člena ZUP v povezavi z obnovitvenim razlogom nezagotovitve možnosti sodelovanja stranki ali stranskemu udeležencu v postopku po deveti točki 260. člena ZUP. Dokazno breme pravočasnosti predloga za obnovo je na predlagatelju, ki mora verjetno izkazati tako okoliščine, na katere opira predlog kot tudi okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP). Organ mora nato pravočasnost vloženega predloga ugotoviti z gotovostjo, kar pomeni, da mora biti organ na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je bil predlog vložen znotraj zakonsko predpisanega subjektivnega roka. Če organ navedbam stranke v zvezi s pravočasnostjo predloga ne verjame oziroma šteje pravočasnost za neizkazano, z obrazloženim sklepom na podlagi prvega in drugega odstavka 267. člena ZUP predlog zavrže (sklep VSRS X Ips 212/2013 z dne 6. 2. 2014).

Subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka po deveti točki 260. člena ZUP začne teči od trenutka, ko je stranka izvedela za izdajo upravnega akta, četudi z njegovo vsebino tedaj še ni bila seznanjena (sodba UPRS II U 181/2009 z dne 22. 9. 2010, glej tudi primer 2). Predlagatelj obnove, ki v postopek ni bil vključen, mora v predlogu navesti, kdaj in v kakšnih okoliščinah je za odločbo izvedel, upravni organ ali stranka z nasprotnim interesom pa mu lahko dokažeta, da je za odločbo izvedel že prej. Dokaze mora predložiti tisti, ki zamudo roka zatrjuje (po Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, str. 675, 676, 677 in 678; glej tudi sodbo UPRS II U 8/2021-27 z dne 20. 12. 2023). Pri presoji pravočasnosti je sicer treba upoštevati, ali je organ vročal zakonito: če je opravil vročitev z javnim naznanilom, ko za to niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, je treba šteti, da je odločba vročena, ko se je stranka seznanila z dokumentom (98. člen ZUP), nasprotno, če vročitev z javnim naznanilom določa ZUP ali drug zakon je vročitev opravljena, ko se izteče rok za vročitev z javnim naznanilom, zato v drugi situaciji velja domneva seznanitve tudi v primeru subjektivnega roka. Organ je pri presoji, ali in kdaj je bila vročitev opravljena, vezan na veljavni zakon, zato ne more presojati, ali je po zakonu vročitev z javnim naznanilom ustavnopravno skladna za zagotavljanje pravic do poštenega postopka, pritožbe in sodnega varstva ali druge človekove pravice (npr. do spoštovanja človekovega dostojanstva). (21., 22., 23. in 25. člen Ustave RS). V kontekstu obravnavanih učinkov javnega naznanila je sicer treba upoštevati, da vsako javno naznanilo ne pomeni tudi vseobsegajoče seznanitve, zato je treba presoditi, ali se z javnim naznanilom zasleduje vročanje strankam ali nezavezujoče obveščanje javnosti. Delno to izhaja tudi iz sodne prakse, npr. za stranko, ki bi ji odločba morala biti osebno vročena, pa ji ni bila, vročitev z javnim naznanilom po 94. členu ZUP zanjo nima pravnega učinka, saj je vročanje na tej pravni podlagi predvideno le za primere, ko gre za večje število oseb, ki organu niso znane, ali ki se ne morejo določiti (sodba UPRS II U 8/2021-27 z dne 20. 12. 2023). Prav tako zgolj vnos odločbe v modul, ki ne predstavlja fikcije vročitve po področnem zakonu, še ne predstavlja seznanitve z njo, temveč je treba v postopku šele ugotoviti dejanski trenutek seznanitve z izpodbijano odločbo (glej sodbo VSRS VIII Ips 157/2017 z dne 5. 2. 2018 in sodbo VSRS X Ips 14/2022 z dne 1. 10. 2024, češ da subjektivni rok za obnovo postopka začne teči s trenutkom zaznavnosti gradnje v zunanjem svetu (postavitev table), ne pa že z javno objavo začetka gradnje na spletu v prostorsko informacijskem sistemu. Povzeto to pomeni, da je za začetek teka subjektivnega roka merodajna ugotovitev organa, kdaj se je stranka dejansko seznanila z odločbo in ne kdaj bi se zgolj (potencialno) lahko seznanila z njo npr. prek informacij na spletu.