Organ je stranki leta x izdal odločbo, ki je postala pravnomočna (npr. gradbeno dovoljenje). Po 2 letih pa je organ izdal isti stranki novo odločbo, ki se je nanašala na isto zadevo (npr. sprememba namembnosti kleti v poslovni prostor z mirno dejavnostjo), ki je prav tako postala dokončna in pravnomočna. Tri leta po izdaji prve odločbe pa je stranski udeleženec (npr. sosed sosednjega zemljišča, ki v času izdaje gradbenega dovoljenje ni imel pravne legitimacije), podal pritožbo na drugostopenjski organ, zaradi bistvenih kršitev pravil postopka (npr. organ mu ni dal možnosti udeležbe v postopku). Ali zdaj prvostopenjski organ glede na napotila drugostopenjskega organa pritožbo preizkusi v skladu z 240. členom ZUP in skladnost njene vsebine z 238. členom ZUP in v nadaljevanju deluje v skladu z 241. členom ZUP ali pritožbo stranke obravnava kot predlog za obnovo postopka v skladu s petim odstavkom 235. člena ZUP?

Na podlagi 229. člena ZUP ima pravico do pritožbe zoper odločbo izdano na I. stopnji stranka in vsaka druga oseba, če odločba posega v njene pravice in pravne koristi ter državni tožilec in višji državni odvetnik in sicer zoper odločbo, s katero je prekršen zakon v korist stranke in v škodo javnih koristi (prvi in tretji odstavek). Pritožba se na podlagi 235. člena ZUP vloži v 15 dneh, če z zakonom ni drugače določeno. Po prejemu pritožbe organ I. stopnje najprej le-to preizkusi v smeri, ali je pritožba dovoljena in pravočasna in ali jo je vložila upravičena oseba (prvi odstavek 240. člen ZUP).

Glede na navedbe 42. člena ZUP, ki kot stranko v upravnem postopku navaja vsako fizično osebo in pravno osebo zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek, je lahko stranka le oseba, o katere pravici, pravni koristi ali obveznosti teče postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 86). Katera oseba je lahko stranka v določeni zadevi v okviru koncepta stvarne legitimacije (več o tem v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 161), praviloma določa področni zakon, saj ta opredeli, kateri so pogoji, da neka oseba sploh uveljavlja določeno pravico ali pravno korist oziroma je nosilec pravne obveznosti. Pravico udeleževati se postopka pa ima tudi oseba, ki izkaže svoj pravni interes na način, da zatrjuje vstopanje v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec; 43. člen ZUP). Vendar mora biti zatrjevana pravna korist neposredna, osebna ter oprta na zakon ali drug predpis. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne zadeve. To razmerje pa ureja materialni predpis, iz katerega izhaja ali ima kdo kakšno pravico ali pravni interes v upravni zadevi o kateri se odloča v upravnem postopku (Androjna in Kerešavn, ibidem, str. 164). V konkretnem primeru pritožnik (npr. sosed sosednjega zemljišča) navaja, da mu organ v času odločanja na I. stopnji ni dal možnosti biti stranka v postopku. Po področni zakonodaji v času postopka in izdaje odločbe na prvi stopnji pritožnik ni izpolnjeval pogojev za stranko v postopku (npr. ni se nahajal na območju za določitev strank, fizično se ni posegalo v njegova zemljišča, oseba ni zahtevala vključitve v postopek) in ni imel nikakršnega pravnega interesa za vstop v postopek.

Redna pravna sredstva (pritožba) so tista, s katerimi je mogoče izpodbijati zakonitosti konkretnega upravnega akta prve stopnje, ko akt še ni postal dokončen v upravnem postopku. Če pa je dokončen upravni akt nezakonit, je treba izvesti izredni postopek, ki ga je mogoče začeti le z izrednimi pravnimi sredstvi. Upoštevajoč vse navedeno (pravnomočnost obeh odločb ter opredelitev pravnega interesa in pojma stranskega udeleženca po področnem zakonu, ki je veljal v času odločitve na I. stopnji), gre v konkretnem primeru na podlagi prvega odstavka 240. člena ZUP za pritožbo, ki je prepozna in jo je vložila neupravičena oseba. Organ bi lahko vzel vlogo v obravnavo le v skladu z petim odstavkom 235. člena ZUP in jo nato obravnaval na podlagi tretjega odstavka 261. člena ZUP kot predlog za obnovo postopka. Pri tem pa bi organ moral preveriti (ne glede na navodila drugostopenjskega organa) ali je izpolnjen pogoj, da predlog vlaga stvarno legitimiran vložnik ali oseba, ki vsaj verjetno izkaže pravni interes.

Tako mora prvostopenjski organ v konkretnem primeru vlogo, imenovano pritožbo, a obravnavano kot predlog za obnovo, s sklepom zavreči, v uvodu in obrazložitvi le-tega pa kot podlago za zavrženje navesti predvsem prvi in drugi odstavek 267. člen ZUP. V obrazložitvi mora organ poleg obveznih sestavin v skladu z 214. členom ZUP pojasniti in obrazložiti, da pravni interes pritožnika oz. predlagatelja obnove postopka ni izkazan. V kolikor so bile določbe področne zakonodaje na podlagi odločbe ustavnega sodišča razveljavljene, velja za pravnomočne odločbe ob uporabi izrednih pravnih sredstev samo pravo, ki je veljalo v času izdaje odločbe na prvi stopnji.