Organ je prejel zahtevo stranke, ki je popolna in vsebinsko utemeljena, tako da bo izdana ugodilna upravna odločba s priznano pravico. Stranka pa želi, da organ odločbo izda z odloženim rokom, tj. z učinkom ne od npr. novembra, ampak šele 1. 1. 2025. Ali je v izreku odločbe mogoče določiti odložilni rok glede nastopa trenutka, od kdaj dalje je pravico mogoče uveljaviti, pri čemer tega področni predpisi ne predvidevajo?

ZUP v prvem odstavku 224. člena določa, da stranka lahko začne izvajati pravico z dokončnostjo, če zakon ne določa drugače, kar običajno pomeni z iztekom roka za pritožbo zoper izdano oz. vročeno odločbo. Drugače lahko določa že sam ZUP ali pa drug zakon. Tudi tako, da začetek izvrševanja pravice veže na nastop pravnomočnosti ali pa na katero drugo okoliščino, ki nastopi pred dokončnostjo. Tako na primer Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/10 in nasl.) v tretjem odstavku 37.a člena določa, da se pravica začne izvrševati z dnem odpreme odločbe vlagatelju, kar pomeni celo pred vročitvijo odločbe. V vsakem primeru nastanek pravice izvajanja pravice iz upravne odločbe pomeni, da je upravna odločba postala izvršljiva (glej Čebulj v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, komentar k 224. členu, str. 501 do 503).

Izvršljive lahko postanejo tako odločbe o obveznostih kot tudi odločbe o pravicah. V prvem primeru to pomeni, da se stranko lahko ali celo mora prisiliti k izpolnitvi obveznosti od izvršljivosti dalje (to je prvi dan po izteku paricijskega roka), v drugem primeru izvršljivosti pomeni, da od tega dne stranka lahko črpa pravico. Nedvomno tako postanejo izvršljive vse pozitivne odločbe, za katere velja, da spreminjajo pravni položaj strank. V postopek izvršbe pa lahko gredo le odločbe, ki nalagajo obveznosti, če stranka v določenem času ne izpolni svoje obveznosti (po nastopu izvršljivosti). Izvršljivost gre tako razumeti kot trenutek, od kdaj dalje je pravico ali obveznost mogoče uveljaviti (glej primer Nastop izvršljivosti upravne odločbe, ki priznava pravico).

Z vidika ZUP, torej če ni drugače določeno v nadrejenih področnih predpisih, je tako odgovor na zgornje vprašanje nikalen, saj odložilni rok za nastop izvršljivosti odločbe po ZUP ni predviden. Če bi stranka želela pravico dobiti na določen datum, mora praviloma zahtevo podati približno en ali dva meseca prej, glede nato, ali gre za skrajšani ali poseben ugotovitveni postopek (glej 222. člen ZUP oz. morebitne drugačne določbe glede rokov za izdajo odločbe v nadrejenih področnih predpisih) pred želenim terminom izdaje in izvršljivosti odločbe. Rok za odločitev v zadevi je po ZUP določen kot relativno kratek s ciljem utemeljenih pričakovanj, da sta dejansko in pravno stanje glede na čas vloge in nato tudi odločitve po možnosti nespremenjena, tj. da stranka poda zahtevo, ko ocenjuje, da izpolnjuje pogoje in če je temu tako, je v predpisanem roku za odločanje tudi malo verjetnosti, da bi se predpisi ali dejstva vmes spremenili. Po načelu zakonitosti po 6. členu ZUP, primerjaj tudi 238. in 251. člen ZUP, namreč organ odloča na podlagi dejstev in prava, ki obstajajo oz. velja v času izdaje odločbe prve stopnje. Razmeroma kratek čas od zahteve do odločbe in njene nadaljnje izvršljivosti zagotavlja, da stranka uveljavlja pravico, ko oceni, da izpolnjuje pogoje, in da organ izpolnitev pogojev ugotovi, zato izda ugodilno odločbo, ki konstitutira pravico. Če bi stranka podala zahtevo npr. nekaj mesecev prej, preden želi uveljaviti pravico, ne da so za to podani stvarni razlogi in izrecne določbe v področnih predpisih, bi lahko prihajalo do položajev, ko bi stranka uveljavljala pravice "na zalogo" v času izpolnjevanja pogojev, medtem ko teh ob izvršljivosti odločbe ne bi bilo (več).

Če stranka poda zahtevek za uveljavitev pravice tako z vzporedno voljo priznanja pravice v odložilnem roku, samo po sebi ob izpolnitvi materialnopravnih pogojev to sicer ne ogroža javnega interesa in zato organ lahko taki prošnji tudi ugodi, sploh ob vezanosti organa na izraženo voljo stranek v zahtevi, vendar to velja zgolj v okviru načela sorazmernosti glede na predpisane roke za odločitev. To pomeni, da je lahko paricijski rok načeloma izrecno določen v sklopu ugoditve zahtevka, dokler bistveno ne presega predpisanega roka, npr. kak mesec kasneje, kot bi sicer prišlo do izvršljivosti. Za večje časovne odmike pa v ZUP izrecno ni podlage, niti jih ni mogoče utemeljiti z načelno oz. teleološko razlago zakona. Možnost vlaganja tovrstnih zahtevkov bi moral urediti področni zakon, ki bi določil tudi rok, kdaj je tak zahtevek dopustno vložiti, da se lahko obravnava in prizna pravica po roku, ki je določen za izvrševanje pravice po ZUP (to je z dokončnostjo). Stranka in organ se ob izpolnitvi pogojev za pravico torej lahko dogovorijo glede datumov izdaje odločbe oz. prevzema akta (vročitve) in morebitne istočasne odpovedi pritožbi ali določitve izvršljivosti odločbe nekaj časa po izdaji odločbe s posebno točko izreka (npr. izdana odločba nekje konec novembra ali začetek decembra 2024 z rokom priznanja pravice s 1. 1. 2025), toda le, kolikor vse skupaj poteka v mejah ali le ob sorazmernem podaljšanju predpisanih zakonskih rokov glede na njihovo osnovno trajanje (en ali dva meseca od popolne vloge).

Da stranka doseže izvršljivost odločbe npr. s 1. 1., čeprav je zahtevek podala recimo septembra ali oktobra prejšnjega leta in je organ že zaključil ugotovitveni postopek oktobra ali novembra tega leta, kot je razumeti situacijo iz vprašanja, se lahko v danem primeru doseže tudi tako, da sedanjo zahtevo stranka umakne, postopek se tedaj ustavi po 135. členu ZUP, stranka pa novo zahtevo poda kasneje, da se npr. nekje decembra izda odločbo in se začne pravica izvrševati od dokončnosti, torej od poteka roka za pritožbo po 224. členu ZUP ali tudi z dnem odpovedi pritožbe, če gre za edino stranko ali to storijo vse stranke (glej 224.a člen ZUP) ali pač na 1. 1. 2025 določen datum izvršljivosti v izreku odločbe ob tem, da mora biti odločba vročena pred tem.

Morebitno čakanje organa z izdajo odločbe na podlagi sedanje zahteve in že zaključenega ugotovitvenega postopka na izdajo čez nekaj tednov ali mesecev pa ni v skladu z načelom ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP). Tako odločanje bi trajalo prek predpisanega zakonitega roka za izdajo odločbe, kar posebej nadzoruje upravna inšpekcija, saj gre za kršitev tudi načela varstva pravic strank in javne koristi (7. člen ZUP).