Iz pravne teorije izhaja, da postanejo izvršljive (le) odločbe, ki nalagajo obveznosti, in da postane taka odločba izvršljiva v pravem pomenu pravnega izraza šele po preteku roka za prostovoljno izpolnitev. Izvršljivost pri odločbah, ki priznavajo pravice, pa je vezana na dokončnost. Ali lahko postanejo izvršljive tudi odločbe, ki priznavajo pravice? Kdaj postane odločba (s katero stranki z odločbo priznajo določeno pravico - npr. status invalida) izvršljiva?

Izvršljivost po ZUP nastopi hkrati z dokončnostjo odločbe (drugi odstavek 224. člena ZUP), razen če zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, v primeru česar postane odločba izvršljiva že s samo vročitvijo (torej še pred dokončnostjo). Prav tako pa lahko zakon določi, da izvršljivost nastopi kasneje kot dokončnost, in sicer, če gre za odločbe, ki nalagajo obveznosti (te odločbe postanejo izvršljive šele s potekom paricijskega roka, četrti odstavek 224. člena ZUP), ali če področni zakon veže izvršljivost na pravnomočnost (npr. pri gradbenem dovoljenju, invalidski pokojnini, idr.). Izvršljive lahko postanejo tako odločbe o obveznostih kot tudi odločbe o pravicah. V prvem primeru to pomeni, da se stranko lahko ali celo mora prisiliti k izpolnitvi obveznosti od izvršljivosti dalje (to je prvi dan po izteku paricijskega roka), v drugem primeru pa govorimo o izvršljivosti z dnem, ko stranka lahko črpa pravico. Nedvomno tako postanejo izvršljive vse pozitivne odločbe, za katere velja, da spreminjajo pravni položaj strank. V postopek izvršbe pa lahko gredo le odločbe, ki nalagajo obveznosti, če stranka v določenem času ne izpolni svoje obveznosti (po nastopu izvršljivosti).

Ločiti moramo torej nastop izvršljivosti odločbe od njene izvršbe (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 230). Izvršljivost pomeni pravno stanje, ki ga pridobijo posamični upravni akti oziroma drugi izvršilni naslovi. Izvršljivost namreč po opredelitvah teorije (prim. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 608) pridobijo upravni akti, za katere izvršbo ob določenih procesnih predpostavkah poskrbi upravni ali drug organ. Toda ob noveli ZUP-C je zakonodajalec definicijo izvršljivosti premestil iz poglavja ZUP o izvršbi (282. in nadaljnji členi) v poglavje o odločbi, konkretno v 224. člen. Tako so skupaj regulirani pojmi dokončnosti, izvršljivosti (ki je pravi-loma vezana na dokončnost) in pravnomočnosti. Izvršljivi postanejo namreč ne le akti, kjer javni interes terja njihovo prisilno izvršitve, ampak tudi akti oziroma v njih priznane pravice in pravne koristi, ko akta ni več mogoče izpodbijati s pritožbo ali z vročitvijo, če pritožba ne zadrži njihove izvršitve.

Izvršljivost moramo tako razumeti kot trenutek, od kdaj dalje je pravico ali obveznost mogoče uveljaviti. Izvršljivost praviloma nastopi s potekom izpolnitvenega ali paricijskega roka, ki je zaradi vezanosti na obseg materialnopravne pravice ali obveznosti po svoji naravi materialni rok.