Inšpekcijski organ prejme prijavo prijavitelja. Po pregledu prijave se odloči, da bo inšpekcijskemu zavezancu poslal dopis, v katerem zavezanca obvesti, da je prejel prijavo in ga opozori, da naj nekatera svoja ravnanja izboljša. Pošlje mu navodila in smernice, kako naj svoja ravnanja izboljša in popravi. 

Kakšno pravno naravo ima tak dopis? Gre v tem delu za že prvo ravnanje inšpektorja proti zavezancu in s tem začetek inšpekcijskega postopka ali gre lahko za preventivno ravnanje inšpektorja (33. člen ZIN)?

Ali mora inšpektor ob prejeti prijavi postopek vedno zaključiti ali z začetkom postopka (ker naj bi bil ogrožen javni interes) ali z obvestilom o neuvedbi (ker javni interes ni ogrožen). Ali lahko smatramo, da obstaja še tretji način - torej preventivno ravnanje inšpektorja, kjer samo preventivno opozori zavezanca.

Ali bi bilo postopanje inšpektorja pravilno, če bi sicer postopek neuvedel (češ, da ni ogrožen javni interes), a vseeno zavezanca pozival, da naj določena ravnanja vendarle popravi, ne bi pa preveril, ali so bila sporna ravnanja odpravljena oz. naloženi ukrepi?

Upravni postopek po ZUP se lahko začne na dva alternativna načina, odvisno od interesa, ki se varuje v postopku (strankinega ali javnega), in sicer na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti (125. člen ZUP). Po uradni dolžnosti se postopek začne, če zakon ali na zakon oprt predpis tako določa ali če to terja varstvo javnega interesa ali javne koristi določene z zakonom (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024, str. 175).

Po uradni dolžnosti je postopek začet v trenutku, ko organ opravi v ta namen kakršno koli uradno - procesno dejanje (127. člen ZUP), ne le notranje poslovanje organa. Le redko se po ZUP o začetku postopka izda akt (npr. sklep o dovolitvi obnove postopka, gl. prvi odstavek 268. člena ZUP). Za začetek postopka velja npr. trenutek, ko uradna oseba, ki vodi postopek, začne s ugotavljanjem in razčiščevanjem dejanskega stanja v ugotovitvenem postopku (npr. na izvede ogled v inšpekcijskem postopku) (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2. knjiga, 2022, str. 21). Po ZUP se postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, glede na določbo prvega odstavka 127. člena ZUP začne v meritornem smislu, tj. glede preverjanja pogojev za naložitev obveznosti, ko pristojni organ opravi prvo procesno dejanje (več glej prim. Remic v Kovač (ur.), Inšpekcijski nadzor, 2024, str. 122). Da se oficialni postopek začne, morajo biti vsaj verjetno izkazane okoliščine o neskladnosti s področnim zakonom, katerega spoštovanje se nadzira. Zato pogosto ugotavljajo upoštevana dejstva že pred uvedbo postopka, da bi preverili, ali sploh obstajajo predpostavke za začetek postopka.

Obravnava same prijave pomeni, da inšpektor oceni, ali so podani razlogi oziroma ali obstaja javni interes (njegova vsaj potencialna ogroženost) za uvedbo inšpekcijskega nadzora. Prijava ne pomeni vloge oziroma zahteve za začetek postopka po ZUP, ampak je zgolj pobuda (sporočilo, obvestilo) za uvedbo postopka po uradni dolžnosti, na katero organ (npr. inšpektor) niti ni vezan, zanjo pa obstajajo posebna pravila, na primer glede obveščanja. Posledično inšpektor v zvezi z vsako prijavo ni dolžan uvesti inšpekcijskega postopka (če ne ugotovi znakov ogroženosti javne koristi).

Prijavitelj zgolj zaradi dejstva, da je vložil prijavo, ni stranka v postopku, vendar Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in nasl.) v 24. členu prijavitelju daje pravico biti obveščen o ukrepih oziroma rezultatih postopka, če to zahteva, pri čemer to velja šele po zaključku postopka. Sama dolžnost obveščanja prijavitelja pa je odvisna od (ne)uvedbe postopka in morebitne zahteve prijavitelja po obveščanju (Remic v Kovač (ur.), prav tam, str. 185, 187). (Več o obravnavi prijave glej primer). Tudi sicer bi prijavitelj v postopku, ki se vodi po uradni dolžnosti praviloma lahko imel le položaj stranskega udeleženca, če bi se ugotovilo, da ima v postopku pravni interes, ni namreč verjetno, da bi prijavitelj vložil prijavo zoper sebe, kar bi pomenilo, da bi ob uvedbi postopka imel položaj stranke.

ZIN v tretjem odstavku 33. člena določa, da v kolikor inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora odkrije nepravilnosti in oceni, da je glede na pomen dejanja opozorilo zadosten ukrep, le ta zavezanca najprej ustno opozori na nepravilnosti in na njihove posledice ter določi rok za njihovo odpravo. Nadalje tretji odstavek istega člena določa, da je potrebno ugotovitve, izrečeno opozorilo in roke za odpravo pomanjkljivosti navesti v zapisniku. V kolikor nepravilnosti niso odpravljene v predpisanem roku, inšpektor izreče ukrepe v skladu z zakonom. V izogib dvomom naj poudarimo, da se opozorilo izreče le, če je postopek uveden in na ta način ugotovljeni odstopi od predpisanega ravnanja, zato opozoril ni mogoče izrekati "preventivno," saj mora temeljiti na ugotovljeni kršitvi in potrebi po odpravi, ne na njenem preprečevanju.

Ker v tem primeru ni šlo za ustno opozorilo, temveč za pisni dopis, je treba šteti, da je bil inšpekcijski postopek začet. Inšpektor je na podlagi prijave presodil, da zavezanec ni ravnal v skladu s predpisi, tako da je potrebno izvesti inšpekcijski postopek.

33. člen ZIN ureja preventivne ukrepe in opozorila. Preventivni ukrepi so urejeni v prvem odstavku (Inšpekcije s ciljem preventivnega ukrepanja odgovarjajo na pisna vprašanja posameznikov, podjetij in institucij, ki se nanašajo na delovanje inšpekcije; preko medijev obveščajo javnost o ugotovljenih nepravilnostih ter o posledicah kršitev zakonov in drugih predpisov; na druge načine delujejo v smislu osveščanja javnosti.). V konkretnem primeru torej ne gre za preventivne ukrepe, ampak za formalno vodenje inšpekcijskega postopka.