Ali lahko upravne postopke na drugi stopnji in postopke o izrednih pravnih sredstvih vodi ter o njih odloča uradna oseba, ki ni diplomant pravne fakultete, je pa magister prava ali doktor pravnih znanosti?

Upravni postopek vodi in v njem odloča oseba, ki izpolnjuje pogoje glede izobrazbe in strokovnega izpita iz upravnega postopka (31. člen ZUP). Pogoji za vodenje in odločanje v upravnih postopkih so podrobneje opredeljeni z Uredbo o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku (Uredba, Ur. l. RS, št. 12/13 in nasl.) in sicer se za uradno osebo, ki vodi postopek v upravnih zadevah na drugi stopnji in o izrednih pravnih sredstvih določa, da mora imeti najmanj izobrazbo, ki ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih za pridobitev izobrazbe prve stopnje. Za odločanje v upravnih zadevah na drugi stopnji in o izrednih pravnih sredstvih pa je določeno, da mora imeti uradna oseba izobrazbo pravne smeri, ki ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje. (4. člen Uredbe). Za vodenje postopkov v upravnih zadevah na prvi stopnji ter za vodenje in odločanje v enostavnih upravnih zadevah pa je zahtevana stopnja izobrazbe lahko nižja (glej 2. in 3. člen Uredbe in ta primer).

Vlada je pri določanju izobrazbenih pogojev uporabila drugačno tehniko normiranja pri pogoju za odločanje v upravnih zadevah na drugi stopnji in z izrednimi pravnimi sredstvi, ko je kot pogoj eksplicitno določila pravno izobrazbo, pridobljeno po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje. Za ostala dejanja v postopku, kot so vodenje ali odločanje v zadevah na prvi stopnji ali vodenje postopkov na drugi stopnji, se namreč predpisuje najnižja stopnja izobrazbe. Ob jezikovni razlagi omenjenih pravnih norm ni dvoma, kakšno raven izobrazbe mora imeti oseba za vodenje in odločanje v upravnih zadevah na prvi in drugi stopnji, saj je v določenih situacijah uporabljena besedna zveza »najmanj izobrazbo«, v primeru odločanja o rednih in izrednih pravnih sredstvih pa je zapis enoznačen in sledi tudi namenu predpisa. Pravna izobrazba, ki ustreza ravni izobrazbe druge stopnje, sledi pričakovani večji zahtevnosti odločanja na drugi stopnji, zato je razumen in legitimen cilj vlade, da tak standard tudi uveljavi. Enak izobrazbeni standard je predpisan kot pogoj za sodno pripravništvo oziroma opravljanje pravniškega državnega izpita po Zakonu o pravniškem državnem izpitu (ZPDI, Ur. l. RS, št. 13/94 in nasl.). Tako Uredba v delu, ki ureja odločanje o pravnih sredstvih, kot ZPDI temeljita na izhodišču, da le oseba, ki je pridobila pravno izobrazbo, ki ustreza izobrazbi druge stopnje, lahko v pravnem prometu opravlja določena dejanja, ker je v okviru študija na drugi stopnji pridobila potrebna strokovna - pravna znanja. Uredba in zakon ne predvidevata, da bi se upravičenje priznavalo osebam, ki nimajo pravne izobrazbe druge stopnje, vendar so pridobile pravno izobrazbo tretje stopnje. Drugačno obravnavanje pravnega študija na tretji stopnji izhaja iz razlike med vsebino in naravo študija na drugi in tretji stopnji. Takšno mnenje zastopa Ministrstvo za javno upravo kot skrbnik Uredbe.

Nekateri pa menijo, da bi za razumevanje pravnega pravila Uredbe lahko uporabili argument a minore ad maius in ga v tem smislu razumeli širše. Uporaba zadevnega argumenta namreč nakazuje: če pravilo velja za manj pomemben primer, bi se moralo to isto pravilo logično še bolj uporabiti pri pomembnejšem primeru (Pavčnik, Argumentacija v pravu, 2004, str. 146-148). Ker Uredba dopušča, da uradne osebe v drugostopenjskih postopkih in postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi odločajo ob pridobljeni drugostopenjski, tj. magistrski izobrazbi s področja prava, to pomeni logičen sklep, da bi višja kvalifikacija, kot velja za doktorat pravnih znanosti, ne le izpolnjevala, temveč celo presegala zahtevane standarde. Pri tem zagovarjajo stališče, da magistri s področja prava, kot enako velja za doktorande pravnih znanosti, v okviru akreditiranih študijskih programov druge in tretje stopnje, pridobijo poglobljeno pravno znanje, ki obsega pravno sklepanje, metode razlage pravnih besedil, pravniški silogizem in argumentacijo, pravno komuniciranje ter teoretično raziskovanje prava in analizo zakonodaje ter sodne prakse. Vse našteto pa je bistvenega pomena pri varstvu pravic strank v zahtevnejših upravnih postopkih, kot so postopki na drugi stopnji in postopki z izrednimi pravnimi sredstvi. Skladno z različnimi metodami razlage in interpretacijskimi argumenti zaključujejo, da uradna oseba s prvostopenjsko izobrazbo izven področja prava, ob pogoju izpolnjevanja pravne izobrazbe na drugi ali tretji stopnji, izpolnjuje pogoje za odločanje o upravnih zadevah na drugi stopnji in o izrednih pravnih sredstvih.