Področni zakon je predpisoval izdajo potrdila v določeni zadevi, čeprav je postopek omenjenega dokumenta po teoriji in sodni praksi ustrezal vsebinski opredelitvi upravne zadeve (kot je določal 197. člen ZGO-1). Po uveljavitvi novega zakona pa je pravna ureditev ostala nespremenjena glede na prejšnji zakon glede pogojev izdaje akta, le da je zakonodajalec upošteval, da se v postopku odloča o upravni zadevi in predvidel izdajo odločbe (tj. po 150. členu GZ-1).

Nekatere stranke, ki so za objekt pridobile »potrdilo« po prejšnjem zakonu, sedaj vlagajo zahteve po novem zakonu, pri čemer se zahtevki nanašajo na isti objekt, pri čemer je včasih dejansko stanej enako, včasih pa se predloži brez obrazložitve drugačna dejstva (npr. dimenzije ali število etaž objekta). Ali gre v teh zadevah za isto stvar in se zahteve zavrže ali ne?

Za upravno zadevo po 2. členu ZUP gre, kadar se odloča o pravici ali obveznosti ali pravni koristi pravne ali fizične osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Drugi odstavek istega člena določa, da gre za upravno zadevo, kadar je s področnim predpisom določeno, da organ vodi upravni postopek, odloča o njem ali izda upravno odločbo (formalna opredelitev) oziroma kadar to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (materialna opredelitev). Kadar upravna zadeva ni opredeljena v formalnem smislu, je treba ugotoviti, ali gre za upravno zadevo v materialnem smislu (prim. Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 19 in nasl.). Kadar odločanje o pravici, pravni koristi ali obveznosti ustreza upravni zadevi v formalnem ali materialnem smislu, organ vodi in odloča v upravnem postopku, ne glede na drugačno poimenovanje akta po področnem zakonu, s katerim se postopek zaključi (glej primer in sodbo UPRS I U 1484/2013 z dne 28. 8. 2014).

V skladu s temeljnimi pravnimi izhodišči, ki so v ZUP opredeljena glede na točke prvega odstavka 129. člena ZUP, se o isti upravni zadevi ne moreta voditi upravni ali sodni postopek, če je v zadevi že pravnomočno odločeno in je stranka pridobila pravico, obveznost ali pravno korist ali postopek še teče. Gre zlasti za zadeve, ki so postale (materialno) pravnomočne. Prav tako se o isti zadevi ne odloča ponovno, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (formalna pravnomočnost). V obeh situacijah se zahtevek stranke zavrže na podlagi četrte točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Za isto upravno zadevo gre, če se v novem postopku odloča o isti pravici, pravni koristi ali obveznosti oziroma gre za isto pravno in dejansko stanje, če gre za pravno razmerje z isto stranko in o zadevi odloča isti organ (glej sodbo VSRS X Ips 10/2011 z dne 30. 8. 2012). Vendar je od omenjenega načelnega stališča treba deloma odstopiti, če je iz okoliščin zadeve očitno, da je bilo o isti zadevi odločeno, denimo, ko se zaradi pravnega nasledstva spremeni stranka, če se prejšnji in kasnejši zahtevek evidentno nanašata na isto dejansko stanje oziroma dejanske okoliščine (npr. isto nepremičnino) ali če sprememba pravnega stanja (sprememba predpisa) ne poseže v že vzpostavljena pravna razmerja oziroma nasploh, ko je neko pravno razmerje že vzpostavljeno. V takih primerih je treba zahtevek zavreči z utemeljitvijo, da je o isti zadevi že odločeno.

Le drugačnega poimenovanja akta v spremenjenem predpisu (prej potrdilo, nato odločba) ali sprememba predpisa, ki ureja isto pravno posledico, ni mogoče šteti kot razlog za ponovno odločanje oziroma za odločanje o drugi (upravni) zadevi. Bistveno je, ali novi predpis določa iste pogoje in tako ohranja nespremenjeno pravno stanje za pridobitev pravice. Enako velja v primeru spremembe stranke, kot tudi pri navajanju sprememb dejanskega stanja v prejšnjem in kasnejšem zahtevku (npr. spremenjenih dimenzij), če se to v naravi ni spremenilo. Morebitno prvotno, namerno ali nenamerno, navajanje drugačnih dejstev pa lahko kaže na nezakonitosti prejšnjih odločitev, ki jih je mogoče sanirati z (izrednimi) pravnimi sredstvi, če so izpolnjeni pogoji za njihovo uporabo (razlogi, roki), ni pa mogoče začeti novega postopka v isti zadevi.