Ali gre pri izdaji akta, ki ga področni zakon imenuje "potrdilo" za upravno zadevo ali le potrdila po posebnem ugotovitvenem postopku (180. člen ZUP)?

Ali lokacijsko informacijo, ki jo izda občina, štejemo kot odločbo ali kot potrdilo?

Kdaj gre za upravno zadevo in s tem za izdajo odločbe (ne glede na naziv akta po področnem predpisu), upoštevaje področni zakon ali ne glede na njegove določbe, opredeljuje ZUP z materialno definicijo upravne zadeve v 2. členu ZUP. Ta določba najprej določa, da gre za upravno zadevo, ko se odloča o pravici, obveznosti ali pravne koristi pravne ali fizične osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Drugi odstavek istega člena določa da se šteje za upravno zadevo, če je s (področnim) predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v njem ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (t. i. formalna definicija upravne zadeve). Če upravna zadeva ni določljiva niti iz procesnih znakov, uporabimo materialno definicijo upravne zadeve, ki pomeni, da gre za upravno zadevo in s tem za podrejeno rabo vseh pravil ZUP, razen če posamezno postopkovno vprašanje področni zakon uredi drugače, kadar se odloča o strankini pravici oziroma pravni koristi v razmerju do oblasti in pride do kolizije javnega interesa in vsaj enega zasebnega interesa (prim. Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 14).

V področnem zakonu je lahko eksplicitno določeno, da se za dokazila poleg potrdil in drugih listin štejejo tudi izjave izvedencev, prič in ogledi v skladu s predpisi, ki urejajo splošni upravni postopek, torej področni zakon določa vodenje posebnega ugotovitvenega postopka. Glede na te določbe se mora šteti, da gre pri izdaji "potrdila" po področnem zakonu po materialni definiciji upravne zadeve za "pravi" upravni postopek in ne le izdajo potrdila v smislu ZUP (čeprav po 180. členu ZUP prek predhodnega vodenja posebnega ugotovitvenega postopka). Kadar je iz dikcije področnega zakona jasno, da mora pristojni organ v postopku vsebinsko presojati izpolnitev vseh pogojev prek ugotovitvenega in dokaznega postopka v konkretni zadevi in posledično (ne)priznati oziroma ugotoviti neko pravno posledico, gre namreč za meritorno odločanje o upravnopravnem razmerju. Ne gre torej le za izkaz že prej priznane pravice direktno po zakonu, kot bi veljalo za potrdilo v smislu ZUP.

Gre za upravni postopek, ker stranka s tem aktom kot ugotovitveno odločbo dobi pravico (npr. do uporabe objekta po GZ-1 ali prej po 180. členu ZGO-1), ki jo sicer res daje zakon, vendar mora v posamični in konkretni zadevi pristojni organ tako kot v vseh drugih postopkih preveriti dejansko stanje in pozitivni akt izdati le, če je to skladno s pravnim stanjem, upoštevaje (potencialno) kolizijo interesov. Če področni zakon jasno vzpostavlja pravne posledice "potrdila", je tako "potrdilo" najmanj ugotovitvena ali deklaratorna odločba (več o razlikovanju med potrdili in deklarativnimi odločbami gl. v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 356 in 387). Tako potrdilo je zato je vir nekega upravičenja, ne glede na poimenovanje zakonodajalca, po pravni naravi oziroma v smislu ZUP in ZUS-1 odločba oziroma (meritorni) konkretni in posamični upravni akt.

Da področni zakon določa za naziv akta "potrdilo", torej nikakor ne pomeni, da je po svoji pravi pravni naravi ta dokument res samo potrdilo v smislu ZUP, kakor analogno velja tudi za druge tipe aktov (npr. če področni zakon določa, da se meritorno odloči s "sklepom" ali "soglasjem", je ta akt v smislu ZUP odločba in ne procesni sklep ali soglasje kot priloga zahtevi stranke oziroma soglasje v ugotovitvenem postopku ali ob soodločanju več organov). Področni zakon tako nadredi ZUP le v tem, kakšen je naziv odločbe (je "potrdilo"), vendar za ta akt (npr. sestavine v skladu z 210. členom ZUP, vključno z obrazložitvijo in poukom o pravnem sredstvu) in postopek njegove izdaje veljajo vsa pravila ZUP. Zoper to "potrdilo" se tako lahko vloži pritožbo, druga pravna sredstva, uveljavlja sodno varstvo in predvsem na njeni podlagi stranka črpa ugotovljeno oziroma priznano pravico . Zaradi nadrejene rabe področnega zakona sicer ta lahko določi drugačna pravila kot ZUP, npr. kdo ima položaj stranke.


Lokacijska informacija pa ima po drugi strani pravno naravo (le) potrdila iz uradne evidence, kot je ustaljeno na podlagi področnih predpisov in sodne prakse. Izda se v skladu s predpisi, ki urejajo upravni postopek, proti plačilu upravne takse, kot določa četrti odstavek 279. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3, Ur. l. RS, št. 1999/21 in nasl., analogno pa že prej istovrstni zakon), glej tudi sodbo UPRS I U 391/2010 z dne 3. 2. 2011 in sklep VSRS I Up 677/2006 z dne 11. 4. 2007. Kot taka namreč potrjuje že prej določeno stanje nepremičnin oz. podatkov za morebitno nadaljnjo gradnjo ali promet.

Potrdilo in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, kot le lokacijska informacija, se izdajo stranki na ustno zahtevo praviloma istega dne, ko je stranka potrdilo oziroma drugo listino zahtevala, najpozneje pa v 15 dneh, če ni v predpisu, s katerim je bila vzpostavljena uradna evidenca, drugače določeno (četrti odstavek 179. člena ZUP). Zoper potrdilo (tudi lokacijsko informacijo) pa pritožba in druga pravna sredstva niso dovoljena.