Organ lahko izvede dokaz z izvedencem; ali tega določi organ ali pri izbiri sodeluje tudi stranka? Ali izvedenca lahko postavimo z dopisom? Ali je dovolj, da se stranka seznani z izvidom in mnenjem samo tako, da ji pošljemo pisni izvid in mnenje? Kdo je pristojen za odločanje o pritožbi ter kako ravnati s pritožbo stranke nad izvedencem?


V upravnem postopku (npr. v postopku odvzema otroka) je upravni organ imenoval izvedenca, ki izvedenskega mnenja še ni predložil. Tekom postopka se je pojavil dvom o nepristranskem delovanju izvedenca, saj je ta brez vedenja organa vzpostavil stik s stranko in celo navajal le tej predvidene odločitve organa. Ali se lahko izda sklep o razrešitvi oziroma izločitvi izvedenca iz postopka in imenuje novega izvedenca?

Če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, se opravi dokaz z izvedenci. Faza dokazovanja tako predvideva tudi dokazovanje z izvedenci, kar odredi uradna oseba, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke, če sodi, da je to potrebno. Pri tem mora upoštevati načelo ekonomičnosti postopka po 14. členu ZUP, pri čemer se dokazovanje z izvedenci uporabi, če se ugotavljajo in dokazujejo dejstva, na katerih bo temeljila odločitev, in če uradna oseba zahtevanega strokovnega znanja nima. Izvedenec (ekspert) je oseba, ki ima posebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi upravni postopek ne razpolaga, potrebno pa je za ugotovitev ali za presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev upravne zadeve (Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 368).


O postavitvi enega ali več izvedencev (če uradna oseba sodi, da bo dokazovanje zapleteno) mora uradna oseba izdati pisni sklep (ne dopis!), v katerem se opredelijo naloge izvedenca in določi rok za njihovo izvedbo. Rok v tem primeru ni določen, zato je odvisen od odločitve uradne osebe, ki ga določi glede na okoliščine primera, enako potencialno podaljšanje roka. Zoper tak sklep ni dopustna posebna pritožba.
Izvedenec sam ugotavlja dejstva in zatem po izkušnjah v zvezi s pravili znanosti iz svoje stroke presoja dejstva, ki jih ugotovi. Izvedenca se ne izbira in določa po postopku za javna naročila, saj gre pri njegovem imenovanju za oblastno delovanje (iure imperii), o delu se ne pogaja, saj ga more opraviti, pri tem pa ni sklenjena nobena oblika pogodbe (Jerovšek, Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 171).


Kljub temu, da je uradna oseba polno upravičena do postavitve izvedenca, mora dati možnost stranki, da se izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec (9. člen ZUP – načelo zaslišanja stranke), kar je namenjeno objektivnosti in nepristranskemu odločanju. Stranka ima torej možnost, da sama predlaga konkretnega izvedenca, potrdi predlog uradne osebe ali predlogu ugovarja, predlaga drugega izvedenca, kot je bil prvotno predviden, sploh ugovarja postavitvi kateregakoli izvedenca ali ugovarja postavitvi več izvedencev. Stranko pa je smiselno vnaprej vprašati, kdo naj bi bil izvedenec, da se možnost ugovorov zmanjša. Po prvem odstavku 190. člena ZUP izvedenca postavi uradna oseba, ki vodi postopek po uradni dolžnosti, lahko pa ga predlaga tudi stranka ali oporeka že postavljenemu oz. predlaganemu izvedencu. Organ mora strankino voljo po tretjem odstavku 190. člena ZUP preveriti, vendar pa nanjo ni vezan. Če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati, lahko uradna oseba postavi izvedenca, ne da bi se stranka o tem izjavila. Uradna oseba na predlog/izjavo stranke ni vezana, mora pa to v primeru zavrnitve obrazložiti. Stranka se lahko namreč v primeru zavrnitve njenega predloga o postavitvi izvedenca pritoži v pritožbi zoper odločbo o glavni zadevi.

Zoper sklep o postavitvi izvedenca ni dovoljena pritožba (drugi odstavek 258. člena ZUP), temveč le zoper odločbo o glavni stvari. Pritožba zoper sklep o postavitvi izvedenca se zato po drugem odstavku 240. člena ZUP zavrže s sklepom. Zoper sklep o zavrženju pa je po tretjem odstavku 240. člena ZUP dovoljena pritožba. Tako o pritožbi zoper odločbo o glavni stvari kot o pritožbi zoper sklep o zavrženju odloča pristojni drugostopenjski organ.

Po drugem odstavku 192. členu ZUP lahko stranka zahteva ali se odredi po uradni dolžnosti izločitev izvedenca iz postopka, pri čemer se smiselno uporabita 35. in 36. člen ZUP, če verjetno izkaže okoliščine, ki sprožijo dvom v strokovno znanje izvedenca (glej primer Izločitev uradne osebe zaradi dvoma v njeno nepristranost pri delu). Ves čas odločanja v upravnem postopku je torej potrebno zagotoviti nepristranskost in objektivnost tudi izvedenca. Potrebno je odpraviti dvom o nepristranskosti pri delu v postopku in odločanju v upravni zadevi ter s tem zagotoviti objektivnost.

Če upravni organ ugotovi, npr. prek neupravičenega prejudiciranja odločitev organa prek izvedenca neposredno strankam, da izvedenec mnenja ne bo izdelal nepristransko, ga lahko s sklepom izloči in istočasno imenuje drugega izvedenca. Tako o izločitvi izvedenca po tretjem odstavku 192. člena ZUP odloči s sklepom uradna oseba, ki vodi postopek. Vendar pa mora obstoj okoliščin, zaradi katerih meni, da izvedenec ne bo pristranski, dokazati (gl. o tem sodbo I Up 511/2004). Konkretno se mora navesti in določno opredeliti zaznavne oziroma objektivne okoliščine, zaradi katerih se odredi izločitev. Zgolj dvom in nezaupanje v strokovnost izvedenca ne morejo vplivati na izločitev izvedenca, naj gre za izločitev po uradni dolžnosti ali na predlog stranke (sodba in sklep UpS 1925/2001).