Kdaj lahko upravni organ v upravnem postopku »razdruži« zadevo, analogno določbam ZUP o združitvi postopkov? Npr. v primeru, ko inšpekcija izvaja nadzor v določeni zadevi, pa bi bilo možno razdeliti stvar po različnih zavezanih strankah? Ali se taka razdružitev lahko izvede zgolj kot procesno pooblastilo organa ali tudi na predlog strank?

Organ, pristojen za odločanje, izda na podlagi ugotovljenih dejstev v postopku odločbo o zadevi, ki je predmet postopka (207. člen ZUP). V izreku se z odločbo odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (213. člen ZUP). Stvar, ki je predmet upravnega postopka, je glavna upravna zadeva, odločba o tej stvari pa glede na glavno upravno zadevo »popolna« odločba, saj je treba z odločbo rešiti predmet postopka v celoti in odločiti o vseh zahtevkih strank.

Izjemi od omenjenega pravila sta pa delna in dopolnilna odločba (219. člen ZUP, več o tem v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2. knjiga, 2022).

ZUP ureja združitev postopkov v 130. členu, nasprotno pa možnosti razdružitve zadev ne ureja. Po naravi stvari bi o "razdružitvi" zadev lahko govorili, če jih je organ združil na formalno predpisan način tako, da je o tem izdal sklep. Sicer o združenih zadevah, ki se obravnavajo v enem postopku ne moremo govoriti. Ob tem se je treba zavedati, da posamično upravno zadevo praviloma označuje zadeva, v kateri se odloča o pravnem položaju enega subjekta (kot en subjekt štejemo tudi situacije, kadar na aktivni ali pasivni strani kot stranka sodeluje več t.i. sospornikov, ki so vsi potencialni nosilci »ene« pravice, pravne koristi ali obveznosti). Dejstvo, da je organ morda pomotoma odprl eno zadevo v smislu poslovanja z dokumentarnim gradivom, ne pomeni, da je postopek s tem združil, zato v takem primeru situacijo lahko uredi zgolj s pravilnim evidentiranjem po UUP. Enako velja, če je različne zadeve pomotoma obravnaval kot eno, npr. pri inšpekcijskem ogledu. V situacijah, ko je po zakonu prišlo do združitve zadev, cilju razdružitve, ustrezata instituta delne in dopolnilne odločbe, saj se tako doseže razdelitev prej enotne zadeve po delih oz. na več odločitev/odločb, seveda ob izpolnjenih pogojih za delno odločanje, tj. zlasti možnosti ločitve zadeve na več samostojnih delov (več Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 218 in nasl.). Takrat, ko pristojni organ odloča o kakšni zadevi po delih oz. po posameznih zahtevkih, pa so posamezni deli oziroma zahtevki primerni za odločitev, lahko pristojni organ izda odločbo samo o teh delih oziroma zahtevkih (glej sodbo UPRS U 1451/2016-11 z dne 8. 3. 2018).

Po ZUP se pri združitvi postopka, obnovi postopka in izvršbi zahteva izdajo posebnega sklepa o začetku postopka, ni pa temu tako pri razdružitvi zadeve oz. izdaji delne in dopolnilne odločbo, saj se ne izda najprej sklep o razdružitvi in nato delna oz. dopolnilna odločba, ampak se slednje izda kar brez sklepa.

Delna odločba velja glede pravnih sredstev in glede izvršbe za samostojno odločbo (219. člen ZUP). O preostalem pa se izda še dopolnilna odločba, ki pa je tudi samostojna glede pravnega varstva (več Kovač in Jerovšek, prav tam). Paziti pa je treba, da se z dopolnilnimi odločbami ne spreminja osnovne odločbe oz. da se ne posega v pravnomočnost odločb, saj se odloča o nečem, kar še ni bilo predmet odločanja (glej ta primer).

Delna odločba se lahko izda tako v primeru, ko je bil postopek začet po uradni dolžnosti, kot tudi v primeru, ko je bil postopek začet na zahtevo stranke, vsebovati mora pa iste sestavine kot vsaka druga odločba. Izdaja delne odločbe bo tako prišla v poštev, ko bo organ po uradni dolžnosti začel postopek v kompleksni zadevi, ki ima več delov, kot tudi v primerih, ko stranka v enem postopku uveljavlja več zahtevkov, ki se opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto ali podobno pravno podlago, v obeh primerih sicer ob pogoju razdelitve zadeve na več samostojnih delov. Če pa stranka uveljavlja en sam zahtevek ali gre za neločljivo povezan nadzora, delne odločbe ni mogoče izdati.

Torej delna odločba se lahko izda, ko je ugotovitveni postopek o kakšnem delu upravne zadeve končan in je o njem mogoče odločiti. Ne glede na predlog stranke za izdajo delne odločbe pa je izdaja te procesno pooblastilo organa, zato organ strankinega predloga v smeri izdaje delne odločbe ni dolžan posebej obravnavati ali o njem samostojno odločiti (219. člen ZUP, več o tem v Kovač in Kerševan, prav tam).

Ko pa pristojni organ s prej izdano odločbo ni odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, se z dopolnilno odločbo odloči o teh vprašanjih. Dopolnilno odločbo je mogoče izdati v zvezi s prvostopenjsko odločbo, drugostopenjsko odločbo in odločbo izdano na podlagi izrednih pravnih sredstev. V nasprotju s predlogom stranke za izdajo delne odločbe pa je v primeru predloga stranke za izdajo dopolnilne odločbe, pristojen organ, upoštevajoč, da z izdajo odločbe niso bila zajeta vsa vprašanja o katerih bi moral organ odločiti, dolžan upoštevati predlog stranke in izdati dopolnilno odločbo. V zvezi s tem je pomembno, da predloga stranke za izdajo dopolnilne odločbe ni mogoče zavrniti iz razloga, ker stranka zoper delno odločbo ni vložila pritožbe, čeprav bi jo lahko (prav tam, str. 472).