V postopku, uvedenem po uradni dolžnosti (npr. odvzema orožja), je bila izdana odločba, ugodna za stranko (npr. o vrnitvi orožja stranki). Odločba je bila stranki vročena, nakar se je ta želela pravici do pritožbe odpovedati, kar pa po določbah ZUP v oficialnih postopkih ni mogoče. Ali je v takšnem primeru treba počakati na iztek pritožbenega roka in šele po pravnomočnosti odločbe orožje vrniti stranki, kar se zdi nesmiselno, saj se stranka na ugodno rešitev zagotovo ne bo pritožila, drugih strank v postopku ni, vendar pa materialni predpis ne vsebuje določila, da pritožba ne zadrži izvršitve. Če odpoved pravici do pritožbe skuša uresničevati interes čim hitrejše izvršitve pravice, zakaj to za postopke po uradni dolžnosti ne velja?

Pravica do pritožbe izhaja iz ustavnih določil o pravici do pritožbe (25. člen Ustave, Uradni list RS, št. 33/91-I in nasl.). ZUP pa omogoča tudi (delno) odpoved tej pravici.

Odpoved pravici do pritožbe (229.a člen ZUP) je omogočiti stranki hitrejšo pridobitev materialne pravice, ki jo uveljavlja v postopku (takojšnja dokončnost in izvršljivost (224. člen ZUP in 224.a člen ZUP). Gre torej za strankino zavestno opustitev zakonske in ustavne pravice do pritožbe (prim. Kerševan v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 538). Taka odpoved je nepreklicna in pomeni izgubo številnih drugih pravnih sredstev, vključno s pravico do sodnega varstva v upravnem sporu. Pri odpovedi pravici do pritožbe zoper odločbo v postopkih, začetih na zahtevo stranke, se torej zasleduje možnost čim hitrejše dokončnosti in izvršljivosti pravice. Pri sklepu, s katerim se zaključi postopek, uveden na zahtevo (npr. sklep o zavrženju zahteve, sklep o ustavitvi postopka), pa se analogno zasleduje podobne cilje - na primer čim prej vložiti novo zahtevo na drugi pravni podlagi (glej ta primer).

Iz prvega odstavka 229.a člena ZUP izhaja, da se pritožbi lahko odpove upravičena oseba le v postopkih, ki se začno na zahtevo stranke, ne pa tudi v tistih, ki se začnejo po uradni dolžnosti (glej prav tam, str. 539). Če bi stranka odstopila od pravice do pritožbe v postopku, ki se je začel po uradni dolžnosti, tudi skladno s sklepom VSL II Cp 2191/2018 z dne 27. 2. 2019 takšna odpoved pravici do pritožbe ne bi imela pravnega učinka in ne bi bila upoštevna.

V postopkih, ki se začno po uradni dolžnosti, se lahko stranki namreč naložijo tako pravice kot obveznosti, ki spremenijo pravni položaj stranke. Stranka pa lahko z naloženimi obveznostmi oziroma pravicami bodisi soglaša bodisi se z njimi ne strinja. Stranki v takšnem postopku je tako, skladno s pravico do pritožbe omogočeno, da upravni akt izpodbija. V nasprotnem primeru bi bila pravica od pritožbe, kakor tudi v primeru načelne nesuspenzivnosti ne- ali manj učinkovita (več v Avbelj (ur.), Komentar Ustave, 2019, komentar k 25. členu).

Glede na določila ZUP, po katerih je pritožba suspenzivno in devolutivno pravno sredstvo, bi pritožba v danem primeru zadržala izvršitev odločbe, zato je treba počakati z izvršitvijo na iztek pritožbenega roka in s tem na dokončnost (in pravnomočnost) oziroma izvršljivost odločbe, saj je izvršljivost praviloma vezana na dokončnost.

Toda že ZUP omogoča, da se v izreku katerekoli odločbe doda klavzula o nesuspenzivnosti, pri čemer je ob tem treba opredeliti v obrazložitvi odločbe za konkretni primer temelj za tak poseg v to ustavno oziroma zakonsko pravico (glej 236. člen ZUP), tj. obstoj nujnih ukrepov v javnem interesu (npr. pri odvzemu orožja za življenje in zdravje ljudi, javni red in mir oziroma javno varnost).