Ali se je mogoče odpovedati pravici do pritožbe v primeru, ko je bil izdan procesni sklep npr. o zavrženju zahteve ali ustavitvi postopka?

Odpoved pravici do pritožbe je nepreklicna in pomeni izgubo številnih drugih pravnih sredstev, vključno s pravico do sodnega varstva v upravnem sporu. Odpoved pravici do pritožbe pa je za stranko lahko tudi koristna, saj ji za izvršitev z odločbo podeljene pravice ni treba čakati na dokončnost upravnega akta s potekom pritožbenega roka, če stranka pravico pridobi šele z dokončnostjo (glej 224. člen ZUP o izvršljivosti, prim. Kerševan v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 538).

Iz prvega odstavka 229.a člena ZUP izhaja, da se pritožbi lahko odpove upravičena oseba le v postopkih, ki se začno na zahtevo stranke, ne pa tudi v tistih, ki se začnejo po uradni dolžnosti (glej Kerševan v Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 539; in sklep VSL II Cp 2191/2018 z dne 27. 2. 2019).

ZUP v 229.a členu in enako v 224.a členu ZUP pravico do odpovedi pravici do pritožbe opredeli le v razmerju do odločbe. Odpovedi pravici do pritožbe zoper sklep ne ureja. Toda to ne pomeni, da odpoved pritožbi zoper sklep ni dovoljena.

Namen pravice do odpovedi pritožbe nasploh je omogočiti stranki, da z izjavo o odreku pravno zagotovljeni pravici do pravnega sredstva doseže dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost pred iztekom pritožbenega roka. V primeru odločbe to pomeni zlasti odpravo formalne ovire za izvrševanje priznane pravice, seveda v situacijah, ko v postopku nastopa ena stranka oziroma ko se vse stranke odpovedo pravici do pritožbe. Z odpovedjo pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek zaključi, na primer o ustavitvi postopka ali zavrženju zahtevka, pa stranka prav tako sledi cilju dokončnega in pravnomočnega zaključka postopka.

S sklepom sicer ne pridobi pravice, saj procesni sklep, s katerim se postopek zaključi, ne vpliva na njen pravni položaj, vseeno pa je zaključen postopka tudi v takem primeru lahko v interesu stranke, če se denimo odloči vložiti nov – enak zahtevek. Z odpovedjo pravici do pritožbe se tako izogne procesni predpostavki iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki preprečuje, da se v isti zadevi vodita dva postopka (ne bis in idem). Tako pri odpovedi pravici do pritožbe zoper odločbo kot zoper sklep, ki postopek konča, stranka želi doseči dokončen in pravnomočen zaključek postopka. Možnost odpovedi pritožbe v primeru odločbe na normativni kot na osebni ravni strank zasleduje enak namen. Zato odsotnost opredelitve sklepa v pravilih o odpovedi pravici do pritožbe ne pomeni izključenosti odpovedi tej pravici.

Poleg namena zakona(dajalca) je za zapolnitev pravne praznine treba uporabiti pravni argument a maiori ad minus, kar pomeni, da se pravno urejen položaj glede odpovedi pravici do pritožbe zoper odločbo uporabi tudi pri odpovedi pravici do pritožbe zoper sklep, ker ima pravna posledica odpovedi pritožbe zoper odločbo večjo težo kot zoper sklep, zato se enako pravno pravilo uporabi zoper sklep, s katerim se postopek začet na zahtevo stranke zaključi.

Podobno stališče zagovarja del teorije (po Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 614-615), ki odpoved odpovedi pravici do pritožbe razumeva v kontekstu dokončnosti in pravnomočnosti, ki ju 224. člen ZUP, 224.a člen ZUP in 225. člen ZUP urejajo v zvezi z odločbo, ne pa tudi sklepom, vendar se pravne posledice (formalne) dokončnosti in pravnomočnost nanašajo tudi na sklepe.