Rešen primer
Št. 1057
Zadeva: Ugotavljanje pravno relevantnih dejstev in presoja izpolnjevanja pogojev splošno po ZUP in s specifikami po področnem zakonu
Datum odgovora: 8. 3. 2024 Status uporabnika: Stranka v upravnem postopku oz. njen pooblaščenec
Vprašanje
Kako se ugotavljajo pravno relevantna dejstva in presoja izpolnjevanje pogojev splošno po ZUP in s specifikami po področnem zakonu (na primer po Zakonu o državljanstvu (ZDRS, Ur. l. RS, št. 24/07 in nasl.) v postopku pridobitve državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo za slovenskega izseljenca in njegovega potomca do četrtega kolena v ravni črti glede pogoja zagotovljenih sredstev, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost in pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji)?
Odgovor
Začetku oziroma uvedbi upravnega postopka kot podfazi sledita ugotovitveni in dokazni postopek, ki se nanašata na zbiranje in preverjanje resničnosti dejstev, na podlagi katerih bo nadalje sprejeta odločitev v zadevi (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 170). Ključen namen postopka do izdaje odločbe je v vodenju postopka na način, da se zadosti temeljnim načelom ZUP. Med slednjimi izstopata načeli materialne resnice in zaslišanja stranke (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 78-80).
Na podlagi 138. člena ZUP je potrebno v ugotovitvenem postopku nujno ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev o glavnem in postranskih vprašanjih. Za zbiranje, izvedbo in presojo dokazov oziroma za ugotovitev dejstev je odgovorna uradna oseba, ki vodi upravni postopek in jih mora v skladu s 139. členom ZUP pravilno ugotoviti oziroma dokazati, saj so pomembna za odločitev po materialnem zakonu – načelo proste presoje dokazov (prav tam, str. 90-91 in 206-207). Če se vsa dejstva ne ugotovijo ali se ugotovijo napačno, gre za samostojni pritožbeni razlog po 237. členu ZUP oziroma tudi podlago za uporabo izrednih pravnih sredstev (prav tam, str. 78).
Pravila upravnega postopka, ki jih vsebuje ZUP, so po svoji naravi splošna, zato ni ovir za uporabo teh pravil pri odločanju v konkretnih upravnih zadevah na vseh upravnih področjih. Vendar so upravna področja mnogovrstna in za vsa upravna področja oziroma za vsa pravna razmerja na teh področjih zaradi njihovih različnosti in posebnosti ni mogoče vpeljati istega načina dela, zato so dovoljena odstopanja od pravil splošnega upravnega postopka. (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 33, glej tudi Dokazovanje po pravilih materialnega predpisa).
V primeru tujca, ki zaprosi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo, mora upravni organ za pravilno ugotovitev dejstev in okoliščin upoštevati določbe ZDRS, ki nadalje urejajo materialne pogoje za pridobitev državljanstva z naturalizacijo. Le področni zakon namreč določi pogoje za pridobitev pravice ali naložitev obveznosti, kar pomeni področno definicijo javnega interesa.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glejte Politiko zasebnosti in Zanikanje odgovornosti.
Na podlagi 138. člena ZUP je potrebno v ugotovitvenem postopku nujno ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev o glavnem in postranskih vprašanjih. Za zbiranje, izvedbo in presojo dokazov oziroma za ugotovitev dejstev je odgovorna uradna oseba, ki vodi upravni postopek in jih mora v skladu s 139. členom ZUP pravilno ugotoviti oziroma dokazati, saj so pomembna za odločitev po materialnem zakonu – načelo proste presoje dokazov (prav tam, str. 90-91 in 206-207). Če se vsa dejstva ne ugotovijo ali se ugotovijo napačno, gre za samostojni pritožbeni razlog po 237. členu ZUP oziroma tudi podlago za uporabo izrednih pravnih sredstev (prav tam, str. 78).
Pravila upravnega postopka, ki jih vsebuje ZUP, so po svoji naravi splošna, zato ni ovir za uporabo teh pravil pri odločanju v konkretnih upravnih zadevah na vseh upravnih področjih. Vendar so upravna področja mnogovrstna in za vsa upravna področja oziroma za vsa pravna razmerja na teh področjih zaradi njihovih različnosti in posebnosti ni mogoče vpeljati istega načina dela, zato so dovoljena odstopanja od pravil splošnega upravnega postopka. (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 33, glej tudi Dokazovanje po pravilih materialnega predpisa).
V primeru tujca, ki zaprosi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo, mora upravni organ za pravilno ugotovitev dejstev in okoliščin upoštevati določbe ZDRS, ki nadalje urejajo materialne pogoje za pridobitev državljanstva z naturalizacijo. Le področni zakon namreč določi pogoje za pridobitev pravice ali naložitev obveznosti, kar pomeni področno definicijo javnega interesa.
V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZDRS lahko pristojni organ, če je to v skladu z nacionalnim interesom, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije slovenskega izseljenca in njegovega potomca do četrtega kolena v ravni črti, če dejansko živi v Republiki Sloveniji vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje, če ima urejen status tujca in če izpolnjuje pogoje iz 1., 4., 5., 6., 7., 8., 9. in 10. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Četrta točka prvega odstavka 10. člena ZDRS določa pogoj, da mora imeti oseba zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. V skladu z devetim odstavkom 10. člena ZDRS se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati. Iz teh določb izhaja, da mora prosilec razpolagati z zadostnimi sredstvi za preživljanje, taka pa so sredstva vsaj v višini osnovnega minimalnega dohodka. Nadalje je razvidno, da je zakonodajalec pri opredelitvi obravnavanega pogoja uporabil splošen pojem "sredstva". Navedena splošnost kaže, da njegov namen ni bil v omejevanju za preživljanje potrebnih sredstev na določeno vrsto in obliko premoženja. To ne izhaja niti iz ostalih določb ZDRS v smislu, da oseba nima zagotovljenih sredstev za preživljanje, če ne razpolaga s točno določenim premoženjem oziroma virom tega premoženja. Tako tudi ni določeno, da so sredstva, ki po tem zakonu zagotavljajo materialno in socialno varnost, samo sredstva, ki jih prosilec prejme v obliki denarnih izplačil. Po navedenem je torej kot sredstva, ki prosilcu zagotavljajo materialno in socialno varnost, upoštevati vse, kar ima svojo denarno vrednost in je lahko predmet prosilčevega razpolaganja. To pa niso samo denarni prejemki, ampak tudi ostalo prosilčevo premoženje (nepremičnine, premičnine večje vrednosti, poslovni deleži v družbi itd.); sodba VSRS X Ips 41/2021 z dne 25. 10. 2021, 14. točka obrazložitve). Tako razlago potrjuje tudi namen določitve obravnavanega pogoja v zakonu. Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva, se navedeni pogoj nanaša na zagotavljanje socialne varnosti osebe, ki prosi za sprejem v državljanstvo. Določen je iz razloga neobremenitve javnih služb, ki v Republiki Sloveniji zagotavljajo pravico do socialne varnosti in pravic z naslova socialnega varstva. Čim je tako, pa je pomemben ne le prosilčev dohodkovni položaj, ampak tudi njegov premoženjski položaj v širšem smislu. Premoženje osebe se namreč upošteva pri odločanju o tem, ali oseba izpolnjuje pogoje za pridobitev socialnovarstvenih izplačil. (ibid., 15. točka obrazložitve). Navedeno daje torej podlago za sklepanje, da prosilec, ki razpolaga z zadostnim premoženjem (to pa niso nujno samo denarni prejemki), ne izkazuje potrebe po socialnovarstvenih prejemkih. Ker zato do njih ni upravičen in v takem primeru njegovo preživljanje ne bremeni javnih sredstev, mu tudi ni mogoče očitati, da s svojim premoženjem ne izpolnjuje pogoja imetništva zadostnih sredstev v smislu določbe iz prvega odstavka 10. člena ZDRS (ibid., 16. točka obrazložitve).
Iz namena, zaradi katerega je v ZDRS določen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, pa izhaja tudi, da mora imeti prosilec zagotovljena potrebna sredstva za preživljanje ne le v času odločanja o prošnji, ampak da morajo biti podane okoliščine, ki omogočajo prognozo, da bo tudi v bodoče sposoben zagotavljati svojo materialno in socialno varnost (ibid., 17. točka obrazložitve). Glede na obrazloženo je treba za ugotovitev izpolnjevanja obravnavanega zakonskega pogoja ugotoviti prosilčevo premoženjsko stanje, ali to (glede na vrednost) zagotavlja njegovo materialno in socialno varnost ter okoliščine, ki omogočajo sklepanje o prosilčevi nadaljnji neodvisnosti od prejemkov iz javne blagajne (ibid., 18. točka obrazložitve).
ZDRS nadalje v 28. členu pooblašča Vlado Republike Slovenije, da s podzakonskim predpisom določi (med drugim) tudi merila za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in pogoja sredstev, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost. Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (Ur. l. RS, št. 51/07 in nasl.) tako v 2. členu določa merila za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja, v 3. členu pa nadalje določa tudi merila za ugotavljanje pogoja sredstev, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost. Pri ureditvi teh vprašanj je vlada v skladu z legalitetnim načelom iz drugega odstavka 120. člena Ustave vezana na razloženi zakonski okvir, kar pomeni, da s svojim predpisom, ki je izdan za izvrševanje zakona, ne sme samostojno urejati pravic in obveznosti in jih tudi ne spreminjati. Tako Uredba z določbami, ki urejajo način izvajanja ZDRS, tudi ne sme ožiti upravičenj, ki izhajajo iz zakonskih določb, med drugim možnosti dokazovanja izpolnjevanja zakonskega pogoja (sodba VSRS X Ips 41/2021, 18. točka obrazložitve). VSRS ugotavlja tudi, da Uredba meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja materialne in socialne varnosti izrecno ne predpisuje. V prvem odstavku 3. člena določa le, da se kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, šteje, če prosilec vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema enega izmed v nadaljevanju naštetih prejemkov. Na podlagi tega je mogoče posredno sklepati na uporabljena merila, in sicer na merilo vrste premoženja (prejemki, ki jih prosilec prejema na eni od naštetih pravnih podlag) in specifikam tega premoženja podrejeno merilo rednosti (kontinuiranosti) oziroma periodičnosti pridobivanja dohodka v dveletnem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje (ibid., 19. točka obrazložitve).
Uredba torej na podlagi izkazanega neprekinjenega prejemanja enega izmed naštetih prejemkov v določenem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje vzpostavlja domnevo obstoja potrebnih sredstev za preživljanje in s tem izpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Bistvo domneve je namreč, da kot resnično predpostavlja nekaj, kar je verjetno resnično. Smisel domnev v pravu je tako v olajšanju dokazovanja, pri čemer mora stranka dokazati okoliščine, na katerih temelji pravna domneva. To pomeni, da se določba Uredbe o izkazanem neprekinjenem prejemanju enega izmed naštetih prejemkov v določenem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje uporablja za namen določene pravne domneve v zvezi s taksativno naštetimi prejemki prosilca za sprejem v državljanstvo. Pomeni pa tudi, da prosilcu, ki izkaže okoliščine iz 3. člena Uredbe, ni treba dodatno dokazovati izpolnjevanja obravnavanega zakonskega pogoja, saj že Uredba nalaga sklepanje, da ima potrebna sredstva. Po navedenem Uredba z določitvijo časovnega obdobja prejemanja denarnih sredstev pred vložitvijo vloge ne določa dodatnega pogoja za sprejem v državljanstvo (ibid, 20. točka obrazložitve).
Iz namena, zaradi katerega je v ZDRS določen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, pa izhaja tudi, da mora imeti prosilec zagotovljena potrebna sredstva za preživljanje ne le v času odločanja o prošnji, ampak da morajo biti podane okoliščine, ki omogočajo prognozo, da bo tudi v bodoče sposoben zagotavljati svojo materialno in socialno varnost (ibid., 17. točka obrazložitve). Glede na obrazloženo je treba za ugotovitev izpolnjevanja obravnavanega zakonskega pogoja ugotoviti prosilčevo premoženjsko stanje, ali to (glede na vrednost) zagotavlja njegovo materialno in socialno varnost ter okoliščine, ki omogočajo sklepanje o prosilčevi nadaljnji neodvisnosti od prejemkov iz javne blagajne (ibid., 18. točka obrazložitve).
ZDRS nadalje v 28. členu pooblašča Vlado Republike Slovenije, da s podzakonskim predpisom določi (med drugim) tudi merila za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in pogoja sredstev, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost. Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (Ur. l. RS, št. 51/07 in nasl.) tako v 2. členu določa merila za ugotavljanje pogoja dejanskega življenja, v 3. členu pa nadalje določa tudi merila za ugotavljanje pogoja sredstev, ki zagotavljajo materialno in socialno varnost. Pri ureditvi teh vprašanj je vlada v skladu z legalitetnim načelom iz drugega odstavka 120. člena Ustave vezana na razloženi zakonski okvir, kar pomeni, da s svojim predpisom, ki je izdan za izvrševanje zakona, ne sme samostojno urejati pravic in obveznosti in jih tudi ne spreminjati. Tako Uredba z določbami, ki urejajo način izvajanja ZDRS, tudi ne sme ožiti upravičenj, ki izhajajo iz zakonskih določb, med drugim možnosti dokazovanja izpolnjevanja zakonskega pogoja (sodba VSRS X Ips 41/2021, 18. točka obrazložitve). VSRS ugotavlja tudi, da Uredba meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja materialne in socialne varnosti izrecno ne predpisuje. V prvem odstavku 3. člena določa le, da se kot sredstvo, ki zagotavlja materialno in socialno varnost iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, šteje, če prosilec vsaj dve leti pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo neprekinjeno prejema enega izmed v nadaljevanju naštetih prejemkov. Na podlagi tega je mogoče posredno sklepati na uporabljena merila, in sicer na merilo vrste premoženja (prejemki, ki jih prosilec prejema na eni od naštetih pravnih podlag) in specifikam tega premoženja podrejeno merilo rednosti (kontinuiranosti) oziroma periodičnosti pridobivanja dohodka v dveletnem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje (ibid., 19. točka obrazložitve).
Uredba torej na podlagi izkazanega neprekinjenega prejemanja enega izmed naštetih prejemkov v določenem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje vzpostavlja domnevo obstoja potrebnih sredstev za preživljanje in s tem izpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Bistvo domneve je namreč, da kot resnično predpostavlja nekaj, kar je verjetno resnično. Smisel domnev v pravu je tako v olajšanju dokazovanja, pri čemer mora stranka dokazati okoliščine, na katerih temelji pravna domneva. To pomeni, da se določba Uredbe o izkazanem neprekinjenem prejemanju enega izmed naštetih prejemkov v določenem časovnem obdobju pred vložitvijo prošnje uporablja za namen določene pravne domneve v zvezi s taksativno naštetimi prejemki prosilca za sprejem v državljanstvo. Pomeni pa tudi, da prosilcu, ki izkaže okoliščine iz 3. člena Uredbe, ni treba dodatno dokazovati izpolnjevanja obravnavanega zakonskega pogoja, saj že Uredba nalaga sklepanje, da ima potrebna sredstva. Po navedenem Uredba z določitvijo časovnega obdobja prejemanja denarnih sredstev pred vložitvijo vloge ne določa dodatnega pogoja za sprejem v državljanstvo (ibid, 20. točka obrazložitve).
Kategorije
5.1 Katera dejstva se (ne) ugotavlja/dokazuje? Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glejte Politiko zasebnosti in Zanikanje odgovornosti.
Kontakt
O projektu
Sledite nam
Upravna svetovalnica 2024. Vse pravice pridržane.
Politika piškotkov