Ali je v materialnem predpisu treba določiti način dokazovanja pravno relevantnih dejstev (v smislu odreditve vzorčenja, analize), da se nek dokaz lahko izvede?

Dokazovanje v širšem pomenu besede pomeni dejavnost, ki obsega zbiranje, izpeljavo in presojo dokazov, v ožjem pomenu besede pa uporabo dokaza zaradi ugotovitve določenega dejstva. Predmet dokazovanja v upravnem postopku so tista dejstva in okoliščine, na podlagi katerih izda organ odločbo v upravni zadevi, namen in cilj dokazovanja pa je prepričati uradno osebo pristojnega organa o resničnosti teh dejstev in okoliščin (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 334). Preden se torej izda odločba v zadevi, je treba ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (10. člen ZUP). Ugotavljanje teh dejstev se opravi z dokazovanjem, pri katerem so potrebna posebna sredstva: dokazila. Cilj dokazovanja je ugotovitev resničnega dejanskega stanja (materialne resnice) (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 109).
Pravila upravnega postopka, ki jih vsebuje ZUP, so po svoji naravi splošna, zato ni ovir za uporabo teh pravil pri odločanju v konkretnih upravnih zadevah na vseh upravnih področjih. Vendar so upravna področja mnogovrstna in za vsa upravna področja oziroma za vsa pravna razmerja na teh področjih zaradi njihovih različnosti in posebnosti ni mogoče vpeljati istega načina dela, zato so dovoljena odstopanja od pravil splošnega upravnega postopka. (gl. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 33).
Tako kot je s temeljnim načelom materialne resnice določena vrednostna usmeritev v vseh upravnih postopkih glede ugotavljanja dejanskega stanja, na katerem temelji upravna odločba, je z načelom proste presoje dokazov določena enaka usmeritev glede vrste dokazov, ki se lahko uporabijo za dokazovanje obstoja pravno relevantnih dejstev. V skladu s slednjim ZUP določa, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje dejanskega stanja, ne samo listine, priče, izvedence, oglede in izjave strank (164. člen ZUP). Omejevanje možnosti dokazovanja s področnim predpisom predstavlja izjemo od omenjene določbe ZUP, da se kot dokaz lahko uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje dejanskega stanja, zato mora biti določeno z zakonom (ne s podzakonskim aktom ali občinskim odlokom), hkrati pa mora temeljiti na nujnosti (specifičnosti) drugačnega urejanja konkretnega upravnega področja. Treba se je zavedati, da omejitve možnosti dokazovanja posegajo tudi v ustavno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in novele), zaradi česar je izjeme glede dokazovanja sploh potrebno urejati le z zakonom, saj to predstavlja neposreden poseg v omenjeno ustavno pravico. V področnem zakonu (ne pa tudi v podzakonskem predpisu ali odloku!) lahko torej omejimo dokazovanje na posamezna dokazila, vendar izključitev posameznih vrst dokazov pomeni poseg v ustavno pravico po 22. členu Ustave, tak poseg pa je dopusten le, če je v skladu z načelom sorazmernosti, kar pomeni tudi v skladu z načelom sorazmernosti v ožjem pomenu. Slednje pomeni, da mora biti poseg v ustavno pravico (npr. omejitev dokazov v področnem zakonu) v sorazmerju z zasledovanjem javne koristi, ki jo zasleduje zakonodajalec (gl. tudi Odločbo Ustavnega sodišča U-I-397/98 z dne 21. 3. 2002 v primeru dokazovanja po ZDoh).
Če dokaz ni posebej določen v področnem zakonu, pa to ne pomeni, da ga ne moremo izvesti, saj podlago za izvedbo kateregakoli dokaza daje že ZUP kot splošni zakon.

Ob navedenem je treba poudariti še, da mora biti izvedba dokazov usmerjena izključno v ugotavljanje pravno relevantnih dejstev za priznanje pravice ali naložitev obveznosti, ki jih določa materialni predpis, v katerem je opredeljena takšna pravica ali obveznost. Z izvedbo dokazov mora biti dejansko stanje ugotovljeno z najvišjo stopnjo prepričanja, ko ne obstaja več noben dvom v resničnost stanja stvari (gotovost). Z nižjo stopnjo prepričanja v resničnost, ko se sicer poraja dvom v dejansko stanje stvari (verjetnost), vendar so dokazi, ki govorijo v prid nekega dejstva močnejši kot tisti, ki govorijo nasproti tem, se odloča le izjemoma, če tako določi področni prepis ali če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki terjajo takojšnjo varovanje npr. zdravja, življenja, premoženja večje vrednosti, ipd. Zaokroženo se tako lahko pod strogimi pogoji z materialnim zakonom omeji način dokazovanja pravno relevantnih dejstev, vendar pa je ne oziraje na omenjene omejitve, dejansko stanje stvari, na katerem temelji odločitev treba ugotoviti v skladu s standardi, ki jih določa ZUP: