Inšpekcijski nadzor oz. katerikoli postopek po uradni dolžnosti se opravlja z namenom varovanja javnega interesa. Kadar pristojni inšpektor ugotovi kršitve predpisa, katerega izvajanje nadzira, ustrezno ukrepa, kar pomeni, da lahko izreče opozorilo na podlagi 33. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) ter določi rok za odpravo pomanjkljivosti; če je opozorilo doseglo namen in je zavezanec odpravil nepravilnosti, postopek ustavi ali pa izreče ukrep z odločbo (to tudi, če opozorilo ni bilo realizirano; glej Kovač (ur.)., Inšpekcijski nadzor, 2016, str. 247-248).

Vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge v postopku nima položaja stranke (5. člen in četrti odstavek 24. člena ZIN; glej tudi primer). Pravica udeleževati se postopka kot stranski udeleženec je v inšpekcijskih postopkih omejena na izkazano neposredno prizadetost v svojih pravnih koristih zaradi inšpekcijskega ukrepa ali kršitve (glej primer).

V inšpekcijskem postopku je stranka, proti kateri teče postopek, zavezanec za spoštovanje nadzorovanih predpisov (npr. izvajalec storitve v okviru nadzora glede varstva potrošnikov v pristojnosti TIRS). Brez zavezanca, katerega skladnost ravnanja s predpisi se ugotavlja, se inšpekcijski postopek ne more začeti. Zato mora inšpektor primarno identificirati zavezanca, fizično ali pravno osebo, kot nosilca normativne obveznosti, katere spoštovanje se nadzira (glej Kovač (ur.), prav tam, str. 178; glej tudi primer). V 48. členu ZUP določa, da pravna oseba opravlja dejanja v postopku po zakonitem zastopniku, ki ga določa zakon oz. splošni akt pravne osebe v skladu z zakonom. Če pa stranka med postopkom umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba), se v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUP postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike, medtem ko se postopek sicer ustavi (glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 1. knjiga, str. 362 in nasl.). Pri pravnih osebah je podatek o pravnem nasledstvu praviloma vpisan v ustreznem registru. Za čas določanja pravnega nasledstva pa se postopek prekine s sklepom po 153. členu ZUP.

Če je inšpekcijski postopek v teku, na to ne more vplivati na dejstvo, da je zavezanec kot samostojni podjetnik prenehal opravljati gospodarsko dejavnost. Podjetnik je namreč po določbah šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.) fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost. Zakon mu ne daje lastne pravne subjektivitete, saj ne gre za od fizične osebe ločeno pravno osebo. Velja enotnost osebnega in t. i. podjetniškega premoženja, podjetnik pa tudi za obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem (glej sodbo VSL I Cp 930/2023 z dne 6. 9. 2023). Po prenehanju opravljanja dejavnosti namreč za vse obveznosti, ki so nastale do trenutka prenehanja dejavnosti odgovarja kot fizična oseba (glej sodbo UPRS IV U 63/2012 z dne 29. 5. 2012), zoper katero se uvede tudi morebitna izvršba (glej UPRS sodbo I U 197/2020-18 z dne 10. 11. 2022). Organ, ki vodi postopek, je zato dolžan čim bolj učinkovito postopek voditi dalje in zagotoviti ustrezne ukrepe za vsaj možnost odziva stranke na očitano, tj. strani zagotoviti pravico do izjave po 9. členu ZUP, ter nato postopek ustaviti ali izdati odločbo.

Izvršba oz. izvršilni postopek je orodje prisilitve zavezane stranke, da se prek represivnega upravnega aparata doseže izpolnitev njene obveznosti, običajno v javnem interesu. Pomeni poseben, samostojen upravni postopek, ki prisiljuje zavezanca k izpolnitvi (nedenarne ali denarne) obveznosti zaradi prostovoljne neizpolnitve obveznosti, ter se razlikuje od (matičnega) upravnega postopka (glej Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 267 in nasl.). Neizvršen izvršilni naslov pomeni nezakonito stanje, zato je izvršba nujen element v pravu (glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 2. knjiga, str. 749). Po 284. členu ZUP se opravi izvršba odločbe, izdane v upravnem postopku, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (ZUP določa več načinov izvršbe nedenarnih obveznosti – glej primer) kar se opravi z upravno izvršbo (prvi odstavek 288. člena ZUP). Izvršba se po 286. členu ZUP opravi zoper tistega zavezanca, ki je dolžan izpolniti obveznost (glej primer). Glede na to, da pa se izvršilni postopek uvede le, če obstajajo posebne procesne predpostavke za njegovo uvedbo, ki so: izvršilni naslov, ki je postal izvršljiv, in neizpolnitev obveznosti v paricijskem roku, ter sklep o dovolitvi izvršbe po 290. členu ZUP, to pomeni, da mora biti za uvedbo postopka izvršbe predhodno izdana odločba, s katero je bila zavezancu naložena izpolnitev zakonskih obveznosti v določenem roku, ta pa jih ni izpolnil.

Od načina prenehanja pravne osebe (npr. osebni stečaj ali stečaj gospodarske družbe) pa je odvisno, kako in v katerih postopkih se uveljavljajo morebitni zahtevki v zvezi s povračili oz. terjatvami.