Na kakšen način lahko upravni organ opravi izvršbo, če gre za izvršbo nedenarnih obveznosti? Kakšna pravila določa ZUP za izvršbo denarnih obveznosti?

Izvršbo nedenarnih obveznosti izvrši upravni organ tako, da izda sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim ugotovi, da je odločba postala izvršljiva in kdaj je postala izvršljiva, ter določi način izvršbe. ZUP določa več načinov izvršbe nedenarnih obveznosti, in sicer: izvršbo po drugih osebah po 297. členu ZUP (npr. rušenje črne gradnje) ter izvršbo s prisilitvijo z denarnim kaznovanjem po 298. členu ZUP (npr. v postopku odvzema otroka) ali s fizično prisilitvijo po 299. členu ZUP (npr. osebo, ki ima nalezljivo bolezen, se prisilno odpelje na zdravljenje).

Za nedenarno obveznost gre, če je zavezanec dolžan opraviti neko dejanje, če je dolžan kaj dopustiti, kaj trpeti, se vzdržati določenega dejanja ali dati kakšno stvar. Način izvršbe je odvisen od zavezančeve nedenarne obveznosti, ki je lahko tudi takšna, da jo lahko na zavezančeve stroške opravi tudi kdo drug, t.i. nadomestna nedenarna obveznost ali pa takšna, da jo more opraviti oziroma izpolniti le zavezanec, t.j. nenadomestna nedenarna obveznost. Temeljno načelo upravnega izvršilnega postopka je, da se prisilno sredstvo zoper zavezanca (npr. rušenje črne gradnje) ne more opraviti, če zavezanec poprej ni bil opozorjen, naj prostovoljno izpolni obveznost, ki mu je bila naložena z izvršilnim naslovom. Prisilno sredstvo, s katerim organ zagrozi zavezancu, je denarna kazen, ki je hkrati psihološka prisilitev in ekonomsko sredstvo, ki naj bi vplivalo na zavezanca, da bi izpolnil obveznost. Ta kazen ni kazenska sankcija, je le preventivno sredstvo, zato se ne zahteva krivda zavezanca oziroma odgovornost za neizpolnitev obveznosti. Namen te kazni je vplivati na zavezanca (tako fizično ali pravno osebo), da čimprej izpolni svojo obveznost. Neposredna prisilitev je fizična prisilitev izpolnitve obveznosti, ki je skrajno prisilno sredstvo v upravni izvršbi. Kakšna je, ZUP ne predvideva, odvisna je od narave obveznosti, zato ne bo v vseh nedenarnih obveznostih enaka. Na primer oseba, ki se ne odzove vabilu za obravnavo in izostanka ne opraviči, se glede na tretji odstavek 73. člena ZUP lahko privede. Sklep o privedbi (take osebe) izvrši načeloma policija ali druga pooblaščena uradna oseba. Pred privedbo policisti osebo seznanijo z razlogom privedbe in opozorijo na posledice, če se bo upirala ali skušala pobegniti. Če se oseba temu upira, jo lahko privedejo tudi prisilno. Drug primer je izgon tujca iz države, podobno velja tudi za izvrševanje ukrepov za preprečevanje in zatiranje nalezljivih bolezni. Vsi ti primeri morajo biti pravno utemeljeni, velja tudi, da neposredne prisilitve ni mogoče uporabiti, če je s predpisom izrecno izključena (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 624-627).

Pomembno se je dotakniti še načel izvršilnega postopka, saj je ta avtoritativen način ustvarjanja pravnega razmerja med upravnim organom in zavezancem. Tu niti ni tako pomembno, ali se to razmerje ustvarja ali le ugotavlja, ampak je pomembna avtoritativnost oziroma prisilna realizacija tega pravnega razmerja. Načela izvršilnega postopka so tako (več v Androjna in Kerševan, 2006, str. 609-612):

*Pobuda za uvedbo izvršilnega postopka (izvršba se lahko opravi po uradni dolžnosti ali na predlog stranke).
*Stranke v izvršilnem postopku (tisti, ki je dolžan izpolniti obveznost je zavezanec, zoper njega se opravi izvršba, je pasivna stranka v postopku, glede na naravo obveznosti je zavezanec lahko tudi pravni naslednik (originalnega) zavezanca).
*Smotrnost izvršilnih sredstev (izvršbo je mogoče opraviti na več načinov in z različnimi sredstvi, temeljno načelo o varstvi pravic strank nalaga, da se opravi izvršba na tak način in uporabi tako sredstvo, ki sta za zavezanca najugodnejša oziroma najmilejša, pa se z njima doseže namen izvršbe - izpolnitev obveznosti. Z izvršilnim sredstvom ni mogoče seči na več, kot znaša zavezančeva obveznost).
*Socialna zaščita zavezanca (načelo socialne zaščite zavezanca zahteva uporabo najugodnejšega oziroma najmilejšega načina in sredstva, podobno kot smotrnost).
*Oprava izvršilnih dejanj (izvršilna dejanja se smejo opravljati ob delavnikih in podnevi - ob drugih priložnostih pa le, če bi bilo nevarno odlašati in če izda organ, ki opravlja izvršbo, za to pisni nalog. Dejanja se morajo opravljati na tak način, da se ne prizadeneta dostojanstvo in osebnost zavezanca in se mu omogoči zavarovati njegove na zakon oprte pravice in interese).

Izvršbo denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti (drugi odstavek 289. člena ZUP). Upravni organ, ki izda odločbo na prvi stopnji, na odločbi, ki je postala izvršljiva, oz. sklepu potrdi nastop izvršljivosti ter jo pošlje v izvršbo finančnem uradu, ki izda sklep o izvršbi (po Jerovšek, Upravni postopek in spor, 2007, str. 160). Glede na prvi odstavek 294. člena ZUP denarne kazni, izrečene v izvršilnem postopku, izvršujejo organi, pristojni za davčno izvršbo. To je v povezavi z 289. členom ZUP bil davčni organ, vendar pa je z uveljavitvijo Zakon o finančni upravi (ZFU, Ur. l. RS, št. 25/14 in nasl.), ki je področni predpis in specialnejši od ZUP, pristojnost nalog upravne (davčne) izvršbe nedavčnih denarnih terjatev s 1. 8. 2014 prenesena na Finančno upravo RS (11. člen ZUF), sama dejanja izvršbe in zavarovanja pa lahko opravljajo tudi pooblaščeni izvršitelji imenovani na podlagi Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.).