Iz Upravna Svetovalnica
== Zadeva: vneseš besedilo zadeve ==
Datum odgovora: x. x. 2023
Status uporabnika: stranka v upravnem postopku / pooblaščenec (odvetnik) stranke v upravnem postopku / nevladna organizacija (kot zastopnik več strank) / uradna oseba, ki vodi upravni postopek / javni uslužbenec, ki pripravlja področno zakonodajo / drugo
Vprašanje:
Upravni organ je izdal sklep o izvršbi na denarna sredstva pri banki mladoletnemu (17 let) dolžniku oziroma zavezancu, o katerem starš mladoletnika z obveznostjo ni bil seznanjen, zato je vložil pritožbo zoper sklep o izvršbi. Akt o denarni obveznosti je bil vročen mladoletnemu dolžniku in ne njegovemu zakonitemu zastopniku, kateri bi obveznost prostovoljno plačal. Kako se pravilno opravlja vročitev aktov v takem primeru?
Kako izdajatelj izvršilnega naslova (npr. inšpektorat) oz. davčni organ postopata ob ugotovitvi, da je bil nepravilno vročen izvršilni naslov?
Odgovor:
Procesno sposobnost mladoletnih oseb ureja v tretjem odstavku 46. člena ZUP (46. člen ZUP), ki pravi, da mladoletnik, ki ni pridobili popolne poslovne sposobnosti, je procesno sposoben v mejah, v katerih mu je priznana poslovna sposobnost. Nadalje v prvem odstavku 47. člena ZUP določa, da stranko, ki nima procesne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik, ki je določen z zakonom ali z aktom pristojnega organa na podlagi zakona.
ZUP pozna več posebnih primerov vročanja, med katerimi je tudi vročanje zakonitemu zastopniku. Posebej važno je pravilo: če ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se vroča zastopniku ali pooblaščencu. Vročitev se tedaj ne šteje za opravljeno, če se vroča neposredno stranki, ne pa zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2022, str. 139). Kadar ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se po 88. členu ZUP (88. člen ZUP) vroča njemu, hkrati pa je dokument vročen stranki, kadar je vročen njenemu zakonitemu zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu. Iz tega sledi, da dokument ni bil pravilno vročen, če ni bil vročen njenemu zakonitemu zastopniku.
ZUP se v posebnem postopku uporablja glede vročanja smiselno oz. podrejeno, razen če specialni predpisi določajo procesna vprašanja drugače (3. člen ZUP). Področni zakon pa lahko posamezna postopkovna vprašanja uredi drugače kot ZUP, kadar je to zaradi specifičnosti področja potrebno. V primeru, da je za določeno upravno zadevo predpisan posebni upravni postopek, organ po pravilu nadrejenosti področnih predpisov nad splošnim ravna po določbah področnega zakona, ki ureja posebni upravni postopek. Tako na primer področni zakon Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 13/11) v 161. členu določa, da sklep o izvršbi na denarne prejemke vroči davčni organ dolžniku in delodajalcu oziroma izplačevalcu prejemkov. ZDavP-2 je brez dvoma tudi specialnejši zakon, ki vprašanje vročanja stranki in zastopnikom določa očitno drugače kot ZUP. Zato je nadrejen ZDavP-2, torej se uporabljajo pri vročanju v davčnih postopkih določbe ZDavP-2 in ne ZUP, ZUP pa le podrejeno oziroma smiselno.
Po ZUP brez pravilne vročitve, tu zakonitemu zastopniku in ne mladoletniku, ne moremo šteti, da so nastopile pravne posledice oziroma s tem ni niti začel teči rok za plačilo in tako ni predpostavk za izvršbo. Zato je treba pritožbi zakonitega zastopnika zoper sklep o izvršbi ugoditi in najprej staršu vročiti izvršilni naslov in nato znova izdati (če bo treba po preteku paricijskega roka) nov sklep o izvršbi.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.