Vročanje sklepa o ustavitvi postopka v primeru omejenega procesnega pooblastila za umik zahteve

Zadeva: Vročanje sklepa o ustavitvi postopka v primeru omejenega procesnega pooblastila za  umik zahteve - V USKLAJEVANJU

Datum odgovora: 19. 5. 2023
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek

Vprašanje:''''

Pooblaščenec stranke na podlagi njenega izrecnega pooblastila za umik zahteve vloži zahtevek za umik vloge. Komu se v tem primeru vroči sklep o ustavitvi postopka, pooblaščencu ali stranki, če v izrecnem pooblastilu za umik zahteve ni natančneje opredeljeno komu naj se vroči in če področni predpis (npr. ZTuj-2) govori o osebni vročitvi stranki le v primeru odločbe, s katero se ugodi strankinemu zahtevku za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje (npr. po ZTuj-2 se ugodilna odločba izda v obliki izkaznice dovoljenja za prebivanje)?

Odgovor:

Vročitev je eden od elementov ustavnih pravic obrambe oziroma enakega varstva pravic (22. člen Ustave), saj se stranka, če ji ključni dokumenti niso vročeni, ne more informirati o zadevi (82. člen ZUP), niti izjaviti (7. člen ZUP in 9. člen ZUP, temeljno načelo zaslišanja), niti se učinkovito pritožiti oziroma izpodbijati zakonitost pred sodiščem (23. člen Ustave, 25. člen Ustave, 120. člen Ustave, in 157. člen Ustave, 6. člen ZUP, 13. člen ZUP, 214. člen ZUP in 237. člen ZUP). Prav tako pomeni vročitev procesno predpostavko za nastop izvršljivosti obvez oziroma črpanja pravic ter nastop dokončnosti in pravnomočnosti, saj je raba pravnih sredstev vezana na dan vročitve (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 525-526). 

Stranka oziroma njen zakoniti zastopnik lahko opravljata dejanja v upravnem postopku sama. Vsaka procesno sposobna stranka in vsak zakoniti zastopnik stranke pa lahko določita tudi pooblaščenca, ki stranko zastopa pri vseh, razen pri tistih dejanjih v upravnem postopku, pri katerih mora stranka sama dajati izjave (prvi odstavek 53. člena ZUP). ZUP splošnega obveznega zastopanja po pooblaščencu ne pozna. Edina izjema, ko mora stranka v upravnem postopku imeti pooblaščenca, je primer, če stranka stalno živi v tujini in uveljavlja v Republiki Sloveniji kakšno pravico v upravnem postopku ter iz kakršnihkoli razlogov ne more osebno sodelovati v postopku (peti odstavek 53. člena ZUP). Tudi poseben zakon lahko predpiše zastopanje po pooblaščencu v upravnem postopku kot obvezno (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 376). V skladu s 53. členom ZUP je pooblaščenec oseba, ki zastopa stranko v postopku in lahko opravi dejanja v postopku na podlagi ter v mejah pooblastila. Le-to je lahko splošno, torej za ves upravni postopek (splošno procesno pooblastilo), ali pa posebno, le za posamezna procesna dejanja (omejeno procesno pooblastilo, na primer za sprejem dokumentov oziroma vročanje, ki ga ZUP podrobno ureja v 89. členu ZUP in 90. členu ZUP) (v Kovač, Remic in Sever, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 61, primerjaj Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 392). S časovnega vidika se lahko pooblastilo podeli za nedoločen čas ali določen čas. Prvi odstavek 57. člena ZUP je treba razlagati skupaj z 59. členom ZUP, ki določa nekatere omejitve obsega pooblastila glede na to, ali stranko zastopa odvetnik ali kdo drug (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 392).

Dejanja v upravnem postopku, ki jih je opravil pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka sama (Sodbi UPRS IV U 116/2015 z dne 18. 2. 2016 in I U 1938/2014 z dne 23. 4. 2015). 

Kot že navedeno, enega izmed posebnih primerov vročanja predstavlja vročanje zakonitemu zastopniku in pooblaščencu po 88. členu ZUP. Če se vroči dokument zakonitem zastopniku, začasnemu zastopniku ali pooblaščencu stranke, se šteje, da je vročen sami stranki (četrti odstavek 88. člena ZUP). Vročitev stranki, ki ima pooblaščenca, je pravno veljavna samo, če je bila na predpisan način opravljena pooblaščencu. Če je bila vročitev dokumenta v tem primeru opravljena stranki, takšna vročitev ni v redu (v Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 188-189). 

Poseben primer vročanja  predstavlja tudi vročanje pooblaščencu za vročitve po 89. členu ZUP. Pooblaščenec za vročitve je oseba, ki je pooblaščena samo za to, da sprejema dokumente, nima pa pravice opravljati drugih dejanj v postopku (vložiti pritožbo, predlagati obnovo postopka itd.). Pooblaščenca za vročitve si postavi na lastno pobudo stranka s tem, da pooblasti določeno osebo, naj se ji vročajo vsi dokumenti zanjo. Če stranka obvesti o tem organ, ki vodi upravni postopek, vroča organ vse dokumente temu pooblaščencu (pooblaščencu za vročitve), ki mora vsak dokumentu nemudoma poslati stranki (tretji odstavek 89. člen ZUP). Pobudo za imenovanje pooblaščenca za vročitve lahko da tudi organ, ki vodi upravni postopek, če je stranka ali njen zakoniti zastopnik v tujini, pa v državi nima pooblaščenca V takem primeru mu je treba ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca ali pa pooblaščenca za vročitve, in ga opozoriti, da mu bo po uradni dolžnosti postavljen pooblaščenec za vročitve oziroma začasni zastopnik, če v danem roku ne bo sam imenoval pooblaščenca (četrti odstavek 89. člena ZUP). Tudi v tem primeru se šteje, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba vročiti dokument (peti odstavek 89. člena ZUP) (v Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str.189).

Pri vročanju je torej potrebno biti pozoren na obstoj in obseg pooblastil(a). Na primer, če poda pooblaščenec vlogo, a pooblastilo ni priloženo, mora uradna oseba vložnika oziroma stranko pozvati po 55. členu ZUP. Ne sme vročati kar stranki, saj bi to pomenilo kršitev načela zaslišanja po 9. členu ZUP, s tem pa tudi poštenega postopka po 22. členu Ustave (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 554 in v opombi št. 1100 navedeno jedro sodbe UPRS I U 1518/2014 z dne 28. 10. 2014). 

Upravni organ pa ni dolžan sam ugotavljati okoliščin, ki se nanašajo na pooblaščenca in ki lahko vplivajo na zastopanje v upravnem postopku, temveč je v tem odvisen od pooblaščenca samega ter stranke, katerima je ta dolžnost naložena z zakonom. Navedeno dolžnost tako utemeljuje tudi splošno načelo iz 11. člena ZUP, po katerem morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki so jim priznane s tem in drugimi zakoni, ki urejajo upravni postopek (Sodba VSRS I Up 230/2015 z dne 11. 2. 2016).

Če torej stranka poleg omejenega procesnega pooblastila (pooblastila za umik zahtevka) istega ali drugega pooblaščenca ni pooblastila in organa, ki vodi postopek ni obvestila tudi o obstoju (drugega) splošnega procesnega pooblastila ali omejenega procesnega pooblastila (npr. pooblastila za vročitev), se sklep o ustavitvi postopka vroči stranki in ne pooblaščencu, ki je vložil zahtevek za umik zahtevka. V nasprotnem primeru, pa se sklep o ustavitvi postopka vroči pooblaščencu stranke, s čimer se šteje, da je vročen tudi sami stranki (četrti odstavek 88. člena ZUP).

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...