Uporaba (ne)zakonitih dokazov

Zadeva: Uporaba (ne)zakonitih dokazov - v usklajevanju

Datum odgovora: 8. 5. 2024
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek

Vprašanje:

Upravni organ je od stranskega udeleženca prejel na skrivaj posnet glasovni zapis, v katerem glavna stranka priznava določeno ravnanje. Ali lahko upravni organ uporabi prejeti glasovni zapis kot dokaz v postopku? Ali je v upravnih postopkih dovoljena uporaba dokazov, pridobljenih na nezakonit način?

Odgovor:

V upravnem postopku veljajo, zaradi njegovega pomena za primarno zaščito javne koristi, določena posebna načela in pravila, po katerih se upravni postopek bistveno razlikuje od npr. kazenskega postopka. V slednjem tako poznamo med drugim pojem nedovoljenih dokazov oz. njihove izločitve z vidika zakonite obrambe stranke v postopku. Navedeni koncepti pa niso uveljavljeni v upravnem razmerju, v katerem ima vrhovni pomen za zakonitost in varstvo javne koristi načelo materialne resnice (gl. 8. člen ZUP, v povezavi s 6. členom ZUP in prvim odstavkom 7. člena ZUP).

Različen pomen materialne resnice v različnih pravnih vejah, je ob prepletanju različnih postopkov v istih okoliščinah neredko velik praktični problem z ustavnim pomenom, saj recimo v kaznovalnem pravu velja tudi privilegij zoper samoobtožbo, po (slovenskem in drugih) ZUP pa celo neposredno dolžnost stranke govoriti resnico (11. člen ZUP), čeprav sebi v breme, sicer je upravno, odškodninsko in kazensko odgovorna - z edino izjemo ničnosti odločbe po 279. členu ZUP, če je izjava stranke pridobljena kot posledica nedovoljenega prisiljenja.

Načelo materialne resnice veže organ tudi mimo in proti volji stranke, tako glede pravnosti podstati odločanja v razmerju do oblasti kot dokazovanja v smislu procesa znanstvene raziskave (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 99 in nasl.). V načelu zato nedovoljenih dokazov v upravnem postopku sam ZUP ne obravnava, pač pa se glede na načeli materialne resnice in proste presoje dokazov uporabi za izkaz relevantnega dejanskega stanu za odločitev vsa resnična dejstva, ne glede na to, kako je organ zanje zvedel in se jih je dokazalo.

Uradna oseba mora upoštevaje načelo proste presoje dokazov, narediti vse, da ugotovi dejansko stanje v neki zadevi, a ob tem dokaze tudi kritično presojati in medsebojno vrednotiti - izvedba dokazov mora biti namreč usmerjena izključno v ugotavljanje pravno relevantnih dejstev za priznanje pravice ali naložitev obveznosti, ki jih določa materialni predpis, v katerem je opredeljena takšna pravica ali obveznost. Z izvedbo dokazov mora biti dejansko stanje ugotovljeno z najvišjo stopnjo prepričanja, ko ne obstaja več noben dvom v resničnost stanja stvari (gotovost). Z nižjo stopnjo prepričanja v resničnost, ko se sicer poraja dvom v dejansko stanje stvari (verjetnost), vendar so dokazi, ki govorijo v prid nekega dejstva močnejši kot tisti, ki govorijo nasproti tem, se odloča le izjemoma, če tako določi področni prepis ali če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki terjajo takojšnjo varovanje npr. zdravja, življenja, premoženja večje vrednosti, ipd.

Vseeno pa je potrebno v upravnem postopku oz. zaradi nadrejenosti oblasti napram stranki upoštevati ustavna jamstva, zlasti t. i. pravice obrambe, oz. načela in pravila mednarodnih aktov o poštenem postopku (gl. zlasti Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, 6. člen).

Zaradi prevlade javnega interesa in načela materialne resnice, v upravnih postopkih namreč strankam ni zagotovljeno toliko ustavnih idr. jamstev, kot npr. v kaznovalnem pravu. Zato je potrebno pri izvajanju dokazovanja v upravni zadevah slediti ustavnim garancijam, da so pridobljeni dokazi zakoniti (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-40/12 iz aprila 2013).

Na skrivaj posnetega tonskega zapisa, glede na navedeno torej, ne bi mogli šteti za zakonito pridobljen dokaz in ga uporabiti kot dokaz v postopku, ki bi vplival na končno odločitev organa. Vseeno pa menimo, da bi lahko organ v skladu z načelom zaslišanja stranke (9. člen ZUP in v skladu z načelom dolžnost govoriti resnico, ki stranki nalaga, da pred upravnim organom govori resnico ter, da ne sme zamolčati pomembnih dejstev in ne sme namerno navajati okoliščin in dejstev, za katere ve, da ne obstajajo (Jerovšek in Kovač, 2010, str. 55), stranko smiselno povprašal o dejanskem stanju oziroma ravnanju, ter jo opozoril na morebitno kazensko in materialno (tudi odškodninsko) odgovornost, v primeru navajanja neresničnih dejstev.

Dokazovanje  namreč v širšem pomenu besede pomeni dejavnost, ki obsega zbiranje, izpeljavo in presojo dokazov, v ožjem pomenu besede pa uporabo dokaza zaradi ugotovitve določenega dejstva. Predmet dokazovanja v upravnem postopku so tista dejstva in okoliščine, na podlagi katerih izda organ odločbo v upravni zadevi, namen in cilj dokazovanja pa je prepričati uradno osebo pristojnega organa o resničnosti teh dejstev in okoliščin (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 334).

Nazadnje gre v zvezi z navedenim primerom še izpostaviti tudi možnost uporabe izrednih pravnih sredstev, ko bi nezakonito pridobljen dokaz vendarle vplival na izdajo posamičnega upravnega akta V skladu z drugo in peto točko 260 člena ZUP se namreč postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu in/ali če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb.

Na podlagi pete točke 279. člena ZUP, pa se za nično izreče odločba, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja. Pravne posledice ničnosti pa učinkujejo ex tunc.

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...