Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Pravni učinki upravnih aktov v primeru smrti stranke med postopkom
Datum odgovora: 31. 5. 2009 in 22. 4. 2014, pregled 11. 12. 2022, dopolnitev 20. 2. 2024
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek
Vprašanje:
Upravni organ izda odločbo stranki (npr. o oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva za upravičenca ali glede vpisa/izbrisa podjetnika v poslovni register). Med postopkom, konkretneje po izdaji odločbe ali sklepa, toda še pred vročitvijo akta stranki, stranka umre, zato ji akt ni vročen. Kako naj v takšnem primeru ravna upravni organ?
Ali je upravni organ tik pred izdajo odločbe dolžan preveriti podatke iz uradnih evidenc, npr. iz centralnega registra prebivalstva, ali ni morda stranka že umrla, (tik) preden izda akt?
Ali lahko odločbo ali sklep organ objavi v takem primeru na državnem portalu e-uprava in bo po 15 dneh šteta za vročeno? Ali je treba počakati na pravnomočni sklep o dedovanju (kar traja zelo dolgo)?
Kako pa naj ravna organ (npr. ZPIZ), če je pritožbo zoper odločbo vložil pooblaščenec, stranka pa med postopkom umre?
Odgovor:
ZUP v 42. členu določa, da je lahko stranka v postopku vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Stranke so lahko tudi drugi (npr. skupina oseb), če so lahko nosilci pravic in obveznosti o katerih se odloča v upravnem postopku. Ves čas postopka mora stranka imeti sposobnost biti nosilec pravic oziroma obveznosti, o katerih se odloča v konkretni upravni zadevi in procesno sposobnost, da sama opravlja dejanja v postopku, ter imeti stvarno legitimacijo torej, da uveljavlja svojo pravico ali pravno korist. Organ mora po uradni dolžnosti ves čas postopka preverjati to procesno predpostavko za uvedbo in tek postopka (gl. 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP).
Smrt stranke med postopkom povzroči prenehanje pravne sposobnosti. Postopek se nadaljuje le, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike (50. člen ZUP), sicer se postopek ustavi.
Upravni organ mora v primeru prenosa predmeta postopka na pravne naslednike izdati sklep, s katerim postopek prekine v skladu s 1. točko prvega odstavka 153. člena ZUP. S prekinitvijo postopka prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja in roki za izdajo odločbe. Pravimo, da se s prekinitvijo doseže mirovanje rokov (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2018, str. 163). Po pravnomočnosti sklepa sodišča o dedovanju pa upravni organ vse pravne naslednike obvesti o možnosti vstopa v postopek, s tem se jim da možnost, da se o tem izjasnijo. Če nato nasledniki niso več zainteresirani za priznanje pravice ali pravne koristi, upravni organ izda sklep o ustavitvi postopka, sicer se nadaljuje. Sklep o ustavitvi postopka zaradi smrti stranke se razglasi na oglasni deski in na enotnem državnem portalu e-uprava po četrtem odstavku 50. člena ZUP.
Postopek, začet po uradni dolžnosti, v primeru smrti stranke med postopkom, se lahko prekine, kot prej navedeno, samo, če to ni v nasprotju z javnim interesom. Če bi posledično temu bile ogrožene pravno zavarovane dobrine, upravni organ postopka ne sme prekiniti in se zaradi visoke stopnje ogroženosti, pravnim naslednikom postavi praviloma skrbnik za poseben primer bodočim dedičem ali neznanemu premoženju po 272. členu Družinskega zakonika (DZ, Uradni list RS, št. 15/17 (in ne! začasni zastopnik po 51. členu ZUP; gl. o tem še primer na upravni svetovalnici Postavitev začasnega zastopnika zaradi smrti stranskega udeleženca med postopkom ). Končni akt se tako vroči skrbniku kot zakonitemu zastopniku strank/e (gl. 88. člen ZUP).
Vročanje z javnim naznanilom po 94. členu ZUP v tem primeru prav tako ne pride v poštev, saj je ključno vprašanje obstoja stranke, ne njene ne/dosegljivosti.
Uradna oseba, ki vodi upravni postopek, mora v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje na stopnji gotovosti in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo kot izhaja iz 8. člena ZUP. Med drugim si po uradni dolžnosti v ta namen priskrbi podatke o dejstvih iz uradnih evidenc, kolikor so ti relevantni v zadevi, po 139. členu ZUP (tudi v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti). To velja analogno tudi za dejstva v zvezi s stranko in vročanjem, ne le odločanjem v glavni stvari. V skladu z načelom materialne resnice je upravni organ torej dolžan pred izdajo odločbe ali sklepa ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, torej je dolžan preveriti tudi podatke iz uradnih evidenc (npr. centralni register prebivalstva), komu in kam vroča tik pred odpremo. Če ugotovi ali se nenazadnje tako izkaže šele po odpremi akta, da je stranka vmes umrla, ravna kot zgoraj navedeno glede na prenosljivost predmeta odločanja.
Procesno sposobna stranka oziroma njen zakoniti zastopnik si lahko postavi pooblaščenca, ki stranko zastopa pri vseh, razen pri tistih dejanjih v upravnem postopku, pi katerih mora stranka sama dajati izjave (53. člen ZUP). Pooblastilo je lahko splošno za ves upravni postopek ali posebno samo za posamezna dejanja. Posebej je lahko pooblastilo dano tudi samo za vročanje. Če stranka med postopkom umre, pooblastilo glede na določbe 57. člena ZUP ne preneha in velja, dokler ga ne prekliče pravni naslednik stranke ali njen novi zakoniti zastopnik. Vendar pa je pravilo o nadaljevanju pooblastilnega razmerja smiselno le, če so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 392-393), tj. če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike.
Glede vprašanja, ali je ustrezna oz. veljavna vročitev odločbe za stranko, ki je umrla še pred vročitvijo odločbe njenemu (živemu) pooblaščencu (pooblaščenem pred smrtjo), pa prevlada pravilnost vročitve, ker pooblastilo s smrtjo stranke ne preneha. V sodni praksi je najti podoben primer v sodbi UPRS I U 2262/2017-12 z dne 18. 6. 2016). Smrti stranke torej ne gre šteti kot novo dejstvo v smislu obnove postopka (po 1. točki 260. člena ZUP), saj ne gre za takšno dejstvo, na podlagi katerega bi organ, če bi vedel zanj, sprejel drugačno odločitev. To pomeni, da ta položaj ni enak, kot če bi se vročalo umrli stranki direktno in nihče ne bi mogel podpisati prevzema odločbe, zato ta ne bi bila vročena oz. izdana in bi stranka umrla tako še med postopkom, zato se tedaj ne izda odločbe, ampak sklep o ustavitvi ali prekinitvi postopka (po 50. ali 153. členu ZUP); spisana odločba, ki sej poskušala vročiti, pa se le vstavi v spis, a nima učinkov.
Pravice iz obveznega pokojninskega zavarovanja so sicer neodtujljive osebne pravice in ne morejo preiti na pravne naslednike - ni jih mogoče prenesti na drugega in ne podedovati (4. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96712 in nasl.). Teh pravic torej ne more pridobiti nihče, razen zavarovanca (sodba VSRS VIII Ips 56/2021 z dne 10. 6. 2022). Postopka v primeru smrti zavarovanca med postopkom ni mogoče nadaljevati, zato se postopek s sklepom ustavi in se sklep razglasi na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e–uprava (četrti odstavek 50. člena ZUP), toda v danem primeru se je postopek zaključil z vročitvijo odločbe pooblaščencu. Obenem bi vendar kazalo opozoriti, da je postopek, čeprav že po vročitvi odločbe, dejansko prekinjen s smrtjo stranke, tako da bi zlasti v luči varovanja teka pritožbenega roka oz. drugih pravnih posledic vročene odločbe – po načelu varstva pravic strank – morali upoštevati, da do zamude pritožbenega roka samo zaradi smrti stranke v času teka tega roka ne bi smelo priti.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnostiin Zanikanje odgovornosti.