Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Obrazložitev kot (ne)obvezen del sestavine odločbe - V USKLAJEVANJU
Datum odgovora: 24. 5. 2024
Status uporabnika: drugo
Vprašanje:
Ali je ideja o pripravi posebnega zakona, ki predvideva specialno pravilo, da bi se obrazložitev odločbe morala sestaviti le, če bi po vročitvi stranka napovedala pravno sredstvo, sprejemljiva?
Odgovor:
Upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, morajo postopati po ZUP, kadar v upravnih zadevah odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank (1. člen ZUP). ZUP v 3. členu določa subsidiarno rabo ZUP, kar pomeni, da lahko posamezna področja poseben zakon ureja drugače, kot so urejena z ZUP. Na področjih, za katera je z zakonom predpisan poseben upravni postopek, se postopa po določbah posebnega zakona. Po določbah ZUP se postopa v vseh vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom (prvi in drugi odstavek 3. člena ZUP). Upravni postopek se smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih zadevah, v kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom (4. člen ZUP).
ZUP v 210. členu in nadaljnjih (do 218. člena ZUP), določa sestavne dele odločb. To so uvod, naziv, izrek ali dispozitiv, obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu in podpis uradne osebe, ki je vodila postopek in ki je odločbo izdala (tretji odstavek 210. člena ZUP, za podrobnejši opis delov odločbe glej Primer 1). Obrazložitev je po ZUP obvezni del odločbe, vendar lahko posebni zakoni, kot je npr. Zakon o prekrških(ZP-1, Ur. l. RS, št. 7/2003 in novele), predvidevajo drugačne postopkovne ureditve. ZP-1 določa obrazložitev odločbe kot obvezno sestavino odločbe le takrat, ko stranka pravočasno napove zahtevo za sodno varstvo. Kadar zahteva ni napovedana, odločba nima obrazložitve (glej Čas et al., Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem in upoštevanimi spremembami do novele ZP-1J, 2018).
Posebni zakon pod določenimi pogoji lahko določi, da se obrazložitev odločbe sestavi le, če stranka po vročitvi odločbe napove pravno sredstvo, o čemer mora biti ustrezno poučena v pouku o pravnem sredstvu. V nasprotnem primeru organ izda odločbo brez obrazložitve. Če zahteva za obrazložitev ni podana oziroma ni podana v predpisanem roku, se šteje, da se je stranka pravnim sredstvom odpovedala. Pri tem je bistveno, da je stranki oziroma osebi s pravnim interesom dan ustrezen rok za napoved pravnega sredstva (npr. 8 dni), organ pa nato izda odločbo z obrazložitvijo, ki jo vroči vsem upravičencem do zahteve, četudi pravnega sredstva sicer niso napovedali (59.a člen ZP-1). Roku za napoved pravnega sredstva sledi še ustrezen rok za izdajo obrazložene odločbe (npr. 30 dni) in rok za vložitev pravnega sredstva (npr. 8 dni). Obrazložitev se šteje za del pravice do poštenega obravnavanja, saj je le na podlagi obrazložitve mogoče presoditi utemeljenost izreka odločbe (glej primer 2). Na podlagi obrazložitve stranka ugotovi, na kakšni podlagi je bila sprejeta odločitev organa, pritožbeni oziroma pristojni organ pa lahko preveri zakonitost in pravilnost izpodbijane pritožbe (glej Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 225).
Po 13. členu ZUP ima stranka zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, pravico do pritožbe. Samo z zakonom je mogoče predpisati, da v posameznih upravnih zadevah ni dovoljena pritožba (13. člen ZUP). Stranka mora biti v pouku o pravnem sredstvu opozorjena na možnosti pritožbe zoper odločbe in možnosti začetka upravnega spora oziroma drugega postopka pred sodiščem.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.