Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Podaljševanje roka za izpolnitev obveznosti
Datum odgovora: 31. 5. 2009, pregled 12. 12. 2022, dopolnjeno 8. 12. 2023
Vprašanje:
Ali lahko organ stranki rok za izpolnitev obveznosti, določen v odločbi (ali drugem izvršilnem naslovu, npr. zapisniku o inšpekcijskem nadzoru, ki vsebuje opozorilo z rokom), podaljša, in če da – samo enkrat ali se lahko podaljša večkrat?
Upravni organ je izdal odločbo, s katero je bil stranki dan rok za izpolnitev obveznosti (npr. opraviti kontrolni zdravniški pregled po Zakonu o voznikih). Rednega pravnega sredstva stranka ni uporabila, je pa tik pred potekom roka za izpolnitev obveznosti podala prošnjo za njegovo podaljšanje. Ali je rok mogoče podaljšati z izdajo nove odločbe ali bi morala stranka prošnjo za podaljšanje podati že v 15-dnevnem pritožbenem roku in bi se tako zadeva obravnavala v sklopu pritožbe?
Odgovor:
Roki za izpolnitev obveznosti so materialni roki, ker določajo obseg obveznosti, ki se nalaga, in "mejo", od kdaj dalje običajno sledi materialnopravna posledica, tj. prisilna sankcija (izvršba) in druge omejitve po področnem zakonu, če stranka naloženega ne izpolni v danem roku. Zato praviloma materialni roki sploh niso podaljšljivi, razen če področni (materialni) zakon sam tako določi (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 244). Rok za izpolnitev obveznosti (paricijski rok), ki je določen v področnem zakonu, se lahko podaljša v skladu s področnim zakonom, pod dodatnim pogojem, če le-ta določa relativni rok (neredko je namreč določen absoluten rok, ki pa je nepodaljšljiv po naravi stvari).
Kadar materialni zakon dovoli podaljšanje izpolnitvenega roka, naj bi bilo tudi navedeno, ali je to podaljšanje možno le enkrat ali večkrat. Po naravi zadeve bo praviloma oziroma ob različnem možnem tolmačenju možno kvečjemu enkratno podaljšanje, sicer ni videti smisla v prvotnem omejevanju roka. Večkratno podaljšanje torej pride v poštev le, če bi področni zakon neposredno določil to možnost. O podaljšanju se odloči na predlog/zahtevo stranke z odločbo (ali drugim izvršilnim naslovom, enakim, kot je bil izdan pri določitvi prvotnega roka), saj gre za materialnopravno vprašanje.
Po ZUP torej materialnega roka ni mogoče podaljšati. Če ni podlage za podaljšanje v področnem predpisu, bi bilo treba zato formalno pravilno zahtevek stranke v takem primeru zavreči s sklepom, ker stranka uveljavlja pravico, ki ji je pravo ne daje, po 129. členu ZUP (ker ne gre za upravno zadevo, prva točka prvega odstavka tega člena).
Posredno pa je mogoče tudi ob nepodaljšljivem izpolnitvenem roku stranki omogočiti "podaljšanje" roka z opredelitvijo roka v sklepu o izvršbi (po 290. členu ZUP). S tem sklepom se odredi rok za izvršitev odločbe, ki v bistvu podaljša prvotno določeni rok (rok za izpolnitev obveznosti) v odločbi. ZUP trajanja tega roka ne omejuje. Ker pa se s sklepom o izvršbi poseže v del materialnopravne odločitve, je izdaja takšnega sklepa o izvršbi, s katerim se "podaljša" rok iz odločbe, po našem mnenju možna le pod strogimi pogoji:
- stranka s konkretnimi dejanji kaže, da se je vsaj trudila prvotni rok izpolniti – ne gre za očitno izogibanje obveznosti, ampak "benevoletno" kršitev,
- stranka predlaga podaljšanje roka,
- organ oceni, da je podaljšanje roka res potrebno, ker prvotnega roka iz bolj ali manj objektivnih razlogov realno ni (več) mogoče izpolniti,
- podaljšanje roka ne sme biti v nasprotju s konkretno materialno določbo oz. namenom materialnega zakona (npr. če materialni zakon določa rok za izpolnitev obveznosti v obsegu do 6 mesecev, ne more biti potem rok za izvršbo denimo nekaj let, ampak kvečjemu nekaj tednov/mesecev),
- podaljšanje roka ne sme prizadeti pravic oz. pravnih koristi drugih oseb niti biti zato ogrožena javna korist,
- vse prejšnje točke in določitev konkretnega roka je potrebno v obrazložitvi sklepa o izvršbi po načelu sorazmernosti opredeliti oziroma obrazložiti (npr. zakaj ravno 5 mesecev in ne več oziroma manj).
Upravni organ v izreku odločbe (213. člen ZUP) določi rok, v katerem mora stranka opraviti dejanje oziroma izpolniti obveznost. Pri tem mora izhajati iz obveznosti zagotavljanja poštenega postopka iz 22. člena Ustave, in sicer, da pri določitvi roka upošteva okoliščine primera in stranki določi dovolj časa, da opravi procesno dejanje. V konkretnem primeru predvidevamo, da mora stranka v predpisanem roku opraviti kontrolni zdravniški pregled po Zakonu o voznikih (ZVoz-1, Ur. l. RS, št. 92/22 in 153/22), ki ne ureja možnosti podaljšanja roka za izpolnitev obveznosti, pri čemer pa tudi izvršljivost odločbe veže na potek paricijskega roka in ne pritožbenega roka oziroma na dokončnost in/ali pravnomočnost odločbe (glej šesti odstavek 84. člena ZVoz-1).
V konkretnem primeru zato velja kot zgoraj omenjeno, tj. da je rok za izpolnitev obveznosti materialni (paricijski) rok, kar pomeni, da ni podaljšljiv (po 99. členu ZUP), razen če področni (materialni) zakon določi drugače (kar v tem primeru Zakon o voznikih ne določa). Upravni organ zato prošnjo stranke za podaljšanje izpolnitvenega roka zavrže s sklepom po prvi točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ker stranka uveljavlja pravico, ki ji je pravo ne daje.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in Zanikanje odgovornosti.