Postopanje organa ob prenehanju stvarne legitimacije vložnika zahtevka

Zadeva: Postopanje organa ob prenehanju stvarne legitimacije vložnika zahtevka

Datum odgovora: 1. 7. 2011
 

Vprašanje:

Oseba A je na upravni organ na podlagi materialne zakonodaje vložila zahtevek. Iz vloge ni bilo moč ugotoviti lastninske pravice, ki je po področnem zakonu merodajna za opredelitev stvarne legitrimacije stranke, zato je organ vložnika pozval k dopolnitvi vloge. Iz dopolnitve je bilo razvidno, da je bila lastninska pravica po vložitvi vloge osebe A prenesena na osebo B, pri čemer je dopolnitev posredovala kar oseba B (novi lastnik). Postavi se vprašanje, kako naj organ v tem primeru rešuje vlogo osebe A, ali se zavrže ali zavrne?

Odgovor:

Za nastopanje stranke v upravnem postopku je treba izkazati ustrezno upravičenje oziroma procesno legitimacijo. Procesno legitimacijo pa pridobi stranka z zatrjevanjem stvarne legitimacije. Stvarna legitimacija (legitimatio ad causam) pomeni določeno zvezo oziroma razmerje posameznika do konkretne upravne zadeve, po kateri mu pripadajo določene pravice, obveznosti ali pravne koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku. Stvarne legitimacije ne daje formalni predpis, temveč materialni predpis, ki določa, kdo ima določeno pravico (aktivna legitimacija) oziroma obveznost (pasivna legitimacija) oziroma pravna korist (legitimacija stranskega udeleženca), o kateri je treba odločiti v upravnem postopku (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 175, gl. 42. člen ZUP).

Stvarna legitimacija je procesna predpostavka za uvedbo in tek postopka. Če ta ni izkazana (npr. lastništvo), mora organ na podlagi druge točke prvega odstavka 129. člena ZUP takšen zahtevek zavreči.

V konkretnem primeru je organ na podlagi popolne evloge ugotovil neobstoja stvarne legitimacije osebe A oziroma vložnika zahtevka, saj nenazadnje tudi področni zakon določa dokazila o lastništvu že kot sestavni del formalno popolne vloge. Iz danega primera je razvidno, da je oseba A, ki je vložila zahtevek imela v času vložitve zahtevka lastninsko pravico, ki pa se je kasneje prenesla na osebo B. To pomeni, da je oseba A izgubila pravico sodelovati kot stranka v postopku, oseba B pa je to pravico pridobila, zato mora organ v takšnih primerih postopati po drugem odstavku 50. člena ZUP, ki določa, da v kolikor med postopkom zaradi prenosa lastninske pravice ali drugih podobnih razlogov oseba pridobi možnost nastopati kot stranka v postopku, jo organ na to opozori in ji omogoči, da prevzame položaj stranke.

Organ mora v takšnih primerih postopek vodi tako, da osebo B na podlagi zahtevka osebe A in njegove dopolnitve pozove, ali želi prevzeti položaj stranke v postopku na zahtevo osebe A in sicer v obliki dopisa, a z osebno vročitvijo in ji na podlagi drugega odstavka 99. člena ZUP določiti rok, v katerem naj se izjasni. V kolikor bo oseba B organu podala v določenem roku odgovor, da želi nadaljevati postopek, potem organ izda odločbo osebi B. Osebi A v tem primeru organ ne izda odločbe.

V primeru, da oseba B kot novi oziroma sedanji lastnik, v določenem roku ne odgovori ali izjavi, da ne želi nadaljevati postopka, potem organ vlogo osebe A po drugi točki prvega odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrže. Organ mora ta sklep v vednost vročiti osebi B, ker je novi lastnik in ima pravno podlago, da se mu vroči. Pomembno je, da se osebi A v tem primeru ne izda negativne odločbe, saj organ ni meritorno (vsebinsko) odločal o zadevi.

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...