Postopanje organa ob prenehanju stvarne legitimacije vložnika zahtevka

Zadeva: Postopanje organa ob prenehanju stvarne legitimacije vložnika zahtevka

Datum odgovora: 1. 7. 2011
Status: v delu / v usklajevanju z mentorjem/ končano / v preverjanju na MJU / končano MJU

Vprašanje:

Oseba A je na upravni organ na podlagi materialne zakonodaje vložila vlogo (npr. vlogo za registracijo kolesa z motorjem). Iz vloge ni bilo moč ugotoviti lastninske pravice, zato je organ osebo A pozval na dopolnitev vloge. Iz dopolnitve je bilo razvidno, da je bila lastninska pravica po vložitvi vloge osebe A prenesena na osebo B. Poudariti je potrebno, da je dopolnitev vloge vložila oseba B, katera izkazuje tudi lastništvo. Postavi se vprašanje kako naj organ v tem primeru rešuje vlogo osebe A?

Odgovor:

Za nastopanje kot stranka v upravnem postopku je treba izkazati ustrezno upravičenje oziroma procesno legitimacijo. Procesno legitimacijo pa pridobi stranka z zatrjevanjem stvarne legitimacije. Stvarna legitimacija (legitimatio ad causam) pomeni določeno zvezo oziroma razmerje posameznika do konkretne upravne zadeve, po kateri mu pripadajo določene pravice, obveznosti ali pravne koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku. Stvarne legitimacije ne daje formalni predpis, temveč materialni predpis, ki določa, kdo ima določeno pravico (aktivna legitimacija) oziroma obveznost (pasivna legitimacija) oziroma pravna korist (legitimacija stranskega udeleženca), o kateri je treba odločiti v upravnem postopku (1. člen ZUP), (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 175).

V konkretnem primeru govorimo o tipičnem primeru neobstoja stvarne legitimacije osebe A oziroma vložnika zahtevka, saj nenazadnje tudi področni zakon določa dokazila o lastništvu že kot sestavni del formalno popolne vloge. Ker vložnik zahtevka ne more izkazati aktivne procesne legitimacije (npr. lastništva) v kateri naj bi se odločalo v upravnem postopku, mora organ na podlagi druge točke prvega odstavka 129. člena ZUP takšen zahtevek zavreči.

Iz danega primera je razvidno, da je oseba A, ki je vložila zahtevek imela v času vložitve zahtevka lastninsko pravico, ki pa se je kasneje prenesla na osebo B. Organ mora v takšnih primerih postopati po drugem odstavek 50. člena ZUP, ki nam določa, da v kolikor med postopkom zaradi prenosa lastninske pravice ali drugih podobnih razlogov oseba pridobi možnost nastopati kot stranka v postopku, jo organ na to opozori in ji omogoči, da prevzame položaj stranke.

Organ naj torej postopek vodi tako, da osebo B na podlagi zahtevka osebe A in njegove dopolnitve pozove, ali želi prevzeti položaj stranke v postopku na zahtevo osebe A in sicer v obliki dopisa, a z osebno vročitvijo in ji na podlagi drugega odstavka 99. člena ZUP določi rok, v katerem naj se izjasni. V kolikor bo oseba B organu podala v določenem roku odgovor, da želi nadaljevati postopek, potem organ izda odločbo osebi B. Osebi A v tem primeru ne izdate odločbe.

V primeru, da oseba B kot novi oziroma sedanji lastnik, v določenem roku ne odgovori ali izjavi, da ne želi nadaljevati postopka, potem organ vlogo osebe A po drugi točki prvega odstavka 129. člena ZUP s sklepom zavrže. Organ mora ta sklep v vednost vročiti osebi B, ker je novi lastnik in ima pravno podlago, da se mu vroči. Pomembno je, da se osebi A v tem primeru ne izda negativne odločbe, saj organ ni meritorno (vsebinsko) odločal o zadevi.

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...