Iz Upravna Svetovalnica
| Vrstica 6: | Vrstica 6: | ||
<p>Ko upravne enote (UE) vodijo upravni postopek odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči po posebnem predpisu, morajo najprej ugotoviti, ali sploh gre za kmetijsko zemljišče. Pri tem pridobivajo podatke iz prostorskih aktov občin kot tudi iz zemljiškega katastra. Zgodi se, da je isto zemljišče na podlagi prostorskih aktov uvrščeno med kmetijska zemljišča, na podlagi katastrskih podatkov pa sodi to zemljišče po dejanski rabi med stavbna zemljišča. V takšnem primeru nekatere UE upoštevajo dejansko rabo, sklicujoč se na sodbo UPRS U 921/2004. Druge UE pa za površine, kjer stoji objekt, zahtevajo gradbeno dovoljenje, saj so v katastrskih podatkih zajete tudi črne gradnje. Geodetska uprava RS namreč skladno z njihovimi predpisi evidentira dejansko stanje v prostoru ne glede na pravno formalna stanja; se pravi, da ne ugotavlja, ali je objekt zgrajen s potrebnimi dovoljenji.</p> | <p>Ko upravne enote (UE) vodijo upravni postopek odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči po posebnem predpisu, morajo najprej ugotoviti, ali sploh gre za kmetijsko zemljišče. Pri tem pridobivajo podatke iz prostorskih aktov občin kot tudi iz zemljiškega katastra. Zgodi se, da je isto zemljišče na podlagi prostorskih aktov uvrščeno med kmetijska zemljišča, na podlagi katastrskih podatkov pa sodi to zemljišče po dejanski rabi med stavbna zemljišča. V takšnem primeru nekatere UE upoštevajo dejansko rabo, sklicujoč se na sodbo UPRS U 921/2004. Druge UE pa za površine, kjer stoji objekt, zahtevajo gradbeno dovoljenje, saj so v katastrskih podatkih zajete tudi črne gradnje. Geodetska uprava RS namreč skladno z njihovimi predpisi evidentira dejansko stanje v prostoru ne glede na pravno formalna stanja; se pravi, da ne ugotavlja, ali je objekt zgrajen s potrebnimi dovoljenji.</p> | ||
Torej, na katere podatke naj se upre UE?<br> | Torej, na katere podatke naj se upre UE?<br> | ||
== '''Odgovor:''' == | == '''Odgovor:''' == | ||
<p>Enega od temeljnih načel v ZUP predstavlja podrejena oziroma '''subsidiarna uporaba zakona''' (3. člen ZUP). Subsidiarni ali podrejeni položaj ZUP do drugih zakonov, ki urejajo konkretno upravno zadevo, sledi splošno uveljavljenemu pravnemu načelu specialnosti (načelo lex specialis derogat legi generali), vendar ga tudi vsebinsko dopolnjuje (Kovač, Remic, & Sever, Upravni postopki med teorijo in prakso: izbrani aktualni primeri Upravne svetovalnice, 2023). To predstavlja tudi eno iz posebnosti upravnega postopka, saj je le-tega mogoče uporabljati na vseh upravnih področjih. V konkretnem primeru je ZUP v podrejenem položaju do Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3).</p><p>Po 2. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) so kmetijska zemljišča tista, ki so primerna za kmetijsko pridelavo, ki se s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določijo kot območja kmetijskih zemljišč in tista, ki so s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določena za nekmetijsko '''namensko rabo''' in so v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, glede na evidenco '''dejanske rabe''' kmetijskih in gozdnih zemljišč uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine. Zakon o kmetijskih zemljiščih torej razločuje dejansko in namensko rabo, ta pojma pa natančneje definirajo drugi predpisi.</p> | <p>Enega od temeljnih načel v ZUP predstavlja podrejena oziroma '''subsidiarna uporaba zakona''' (3. člen ZUP). Subsidiarni ali podrejeni položaj ZUP do drugih zakonov, ki urejajo konkretno upravno zadevo, sledi splošno uveljavljenemu pravnemu načelu specialnosti (načelo lex specialis derogat legi generali), vendar ga tudi vsebinsko dopolnjuje (Kovač, Remic, & Sever, Upravni postopki med teorijo in prakso: izbrani aktualni primeri Upravne svetovalnice, 2023). To predstavlja tudi eno iz posebnosti upravnega postopka, saj je le-tega mogoče uporabljati na vseh upravnih področjih. V konkretnem primeru je ZUP v podrejenem položaju do Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3).</p> | ||
<p>Po 2. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) so kmetijska zemljišča tista, ki so primerna za kmetijsko pridelavo, ki se s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določijo kot območja kmetijskih zemljišč in tista, ki so s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določena za nekmetijsko '''namensko rabo''' in so v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, glede na evidenco '''dejanske rabe''' kmetijskih in gozdnih zemljišč uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine. Zakon o kmetijskih zemljiščih torej razločuje dejansko in namensko rabo, ta pojma pa natančneje definirajo drugi predpisi.</p> | |||
23. točka 3. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) navaja, da pri '''namenski rabi prostora''' gre za »s prostorskimi akti določeno rabo površin in objektov, ki ob upoštevanju pretežnosti in prepletanja dopustnih dejavnosti določa namen, za katerega se lahko te uporabljajo«. Območja namenske rabe prostora se tako delijo na območja stavbnih, kmetijskih, gozdnih, vodnih in drugih zemljišč, določajo pa se po načelu pretežnosti in načelu združljivosti ter tako natančno, da je njihove meje možno prikazati v katastru nepremičnin (37. člen ZUreP-3). Za razliko od namenske rabe, ki je določena s prostorskimi akti pa je dejanska raba zemljišča tisto, kar se dejansko lahko vidi v okolju npr. njive, travniki, gozdovi, ceste in naselja. Podatki o vrstah dejanske rabe zemljišč se vodijo v katastru nepremičnin (29. člen Zakona o katastru nepremičnin). Torej, dejansko stanje zemljišča v naravi, ki je opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, mora glede na določbe ZKZ ustrezati stanju oziroma opredelitvi zemljišča kot kmetijskega (glej tudi UPRS Sodba I U 1195/2019-11).<p>V kolikor sta dejanska in namenska raba zemljišča enaki dilema ne obstaja, saj UE lahko upošteva katero koli rabo. Sodišče v sodbi VSRS II ps 7/2014 navaja, da je v večini primerov treba upoštevati namensko rabo zemljišča. Sodišče je v navedeni sodbi mnenja, da je napačno sklepati, da izpolnjevanje formalnega pogoja iz 2. člena ZKZ (da je zemljišče kmetijsko, če je s prostorskimi akti lokalnih skupnosti opredeljeno kot kmetijsko) ne more prevladati nad pogojem, da je zemljišče tudi dejansko primerno za kmetijsko obdelavo. Namreč, takšno stališče bi omogočilo lastniku, da bi kmetijsko zemljišče s črno gradnjo onesposobil za kmetijsko obdelavo in se tako izognil uporabi prisilnih določb ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč.</p> | '''23. točka 3. člena Zakona o urejanju prostora''' (ZUreP-3) navaja, da pri '''namenski rabi prostora''' gre za »s prostorskimi akti določeno rabo površin in objektov, ki ob upoštevanju pretežnosti in prepletanja dopustnih dejavnosti določa namen, za katerega se lahko te uporabljajo«. Območja namenske rabe prostora se tako delijo na območja stavbnih, kmetijskih, gozdnih, vodnih in drugih zemljišč, določajo pa se po načelu pretežnosti in načelu združljivosti ter tako natančno, da je njihove meje možno prikazati v katastru nepremičnin (37. člen ZUreP-3). Za razliko od namenske rabe, ki je določena s prostorskimi akti pa je '''dejanska raba zemljišča tisto, kar se dejansko lahko vidi v okolju''' npr. njive, travniki, gozdovi, ceste in naselja. Podatki o vrstah dejanske rabe zemljišč se vodijo v katastru nepremičnin (29. člen Zakona o katastru nepremičnin). Torej, '''dejansko stanje zemljišča v naravi''', ki je opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, '''mora glede na določbe ZKZ ustrezati stanju oziroma opredelitvi zemljišča kot kmetijskega''' (glej tudi UPRS Sodba I U 1195/2019-11).<p>V kolikor sta dejanska in namenska raba zemljišča enaki dilema ne obstaja, saj UE lahko upošteva katero koli rabo. Sodišče v sodbi VSRS II ps 7/2014 navaja, da je '''v večini primerov treba upoštevati namensko rabo zemljišča'''. Sodišče je v navedeni sodbi mnenja, da je napačno sklepati, da izpolnjevanje formalnega pogoja iz 2. člena ZKZ (da je zemljišče kmetijsko, če je s prostorskimi akti lokalnih skupnosti opredeljeno kot kmetijsko) ne more prevladati nad pogojem, da je zemljišče tudi dejansko primerno za kmetijsko obdelavo. Namreč, takšno stališče bi omogočilo lastniku, da bi kmetijsko zemljišče s črno gradnjo onesposobil za kmetijsko obdelavo in se tako izognil uporabi prisilnih določb ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč.</p> | ||
Načeloma velja, da se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po ZKZ šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, kot določa ZKZ (17. člen ZKZ). Pri upoštevanju določb glede prometa s kmetijskimi zemljišči se pojavlja nekaj posebnosti/izjem. '''Pravni posel za promet s kmetijskimi zemljišči odobri Upravna enota'''. Ta '''odobritev pa ni potrebna''', če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije za katerega velja eden od mnogih pogojev, naštetih v točkah '''19. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih'''. Enega od pogojev kjer odobritev ni potrebna predstavlja e) točka 19. člena ZKZ, ki navaja: »če gre za zemljiško parcelo s površino največ 1000 m<sup>2</sup> in je vsaj del te zemljiške parcele kmetijske namenske rabe ter na tej zemljiški parceli stoji manj zahteven ali zahteven objekt, ki ima v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov, izdano pravnomočno dovoljenje za gradnjo«. V tem primeru more biti vsaj del parcele kmetijske namenske rabe torej ne celota. 23.a člen ZKZ na primer, pa kmetijsko namensko rabo pri prodaji zemljiške parcele predstavi kot nekakšno prednost, saj se lahko v primeru večinske kmetijske namenske rabe pri parceli pri uveljavljanju predkupne pravice uporablja ta zakon (če RS nima predkupne pravice po posebnem zakonu).<br> | |||
Načeloma velja, da se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po ZKZ šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, kot določa ZKZ (17. člen ZKZ). Pri upoštevanju določb glede prometa s kmetijskimi zemljišči se pojavlja nekaj posebnosti/izjem. Pravni posel za promet s kmetijskimi zemljišči odobri Upravna enota. Ta odobritev pa ni potrebna, če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije za katerega velja eden od mnogih pogojev, naštetih v točkah 19. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih. Enega od pogojev kjer odobritev ni potrebna predstavlja e) točka 19. člena ZKZ, ki navaja: »če gre za zemljiško parcelo s površino največ 1000 m<sup>2</sup> in je vsaj del te zemljiške parcele kmetijske namenske rabe ter na tej zemljiški parceli stoji manj zahteven ali zahteven objekt, ki ima v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov, izdano pravnomočno dovoljenje za gradnjo«. V tem primeru more biti vsaj del parcele kmetijske namenske rabe torej ne celota. 23.a člen ZKZ na primer, pa kmetijsko namensko rabo pri prodaji zemljiške parcele predstavi kot nekakšno prednost, saj se lahko v primeru večinske kmetijske namenske rabe pri parceli pri uveljavljanju predkupne pravice uporablja ta zakon (če RS nima predkupne pravice po posebnem zakonu).<br> | |||
<br>''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].'' | <br>''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].'' | ||
Redakcija: 12:33, 22. april 2024
Zadeva: Konkurenca dokazil iz javnih evidenc in uporaba posebnega predpisa - V USKLAJEVANJU
Datum odgovora: 22. 4. 2024
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek
Vprašanje:
Ko upravne enote (UE) vodijo upravni postopek odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišči po posebnem predpisu, morajo najprej ugotoviti, ali sploh gre za kmetijsko zemljišče. Pri tem pridobivajo podatke iz prostorskih aktov občin kot tudi iz zemljiškega katastra. Zgodi se, da je isto zemljišče na podlagi prostorskih aktov uvrščeno med kmetijska zemljišča, na podlagi katastrskih podatkov pa sodi to zemljišče po dejanski rabi med stavbna zemljišča. V takšnem primeru nekatere UE upoštevajo dejansko rabo, sklicujoč se na sodbo UPRS U 921/2004. Druge UE pa za površine, kjer stoji objekt, zahtevajo gradbeno dovoljenje, saj so v katastrskih podatkih zajete tudi črne gradnje. Geodetska uprava RS namreč skladno z njihovimi predpisi evidentira dejansko stanje v prostoru ne glede na pravno formalna stanja; se pravi, da ne ugotavlja, ali je objekt zgrajen s potrebnimi dovoljenji.
Torej, na katere podatke naj se upre UE?
Odgovor:
Enega od temeljnih načel v ZUP predstavlja podrejena oziroma subsidiarna uporaba zakona (3. člen ZUP). Subsidiarni ali podrejeni položaj ZUP do drugih zakonov, ki urejajo konkretno upravno zadevo, sledi splošno uveljavljenemu pravnemu načelu specialnosti (načelo lex specialis derogat legi generali), vendar ga tudi vsebinsko dopolnjuje (Kovač, Remic, & Sever, Upravni postopki med teorijo in prakso: izbrani aktualni primeri Upravne svetovalnice, 2023). To predstavlja tudi eno iz posebnosti upravnega postopka, saj je le-tega mogoče uporabljati na vseh upravnih področjih. V konkretnem primeru je ZUP v podrejenem položaju do Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3).
Po 2. členu Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) so kmetijska zemljišča tista, ki so primerna za kmetijsko pridelavo, ki se s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določijo kot območja kmetijskih zemljišč in tista, ki so s prostorskimi akti lokalnih skupnosti določena za nekmetijsko namensko rabo in so v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, glede na evidenco dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč uvrščena med njive in vrtove, travniške površine, trajne nasade in druge kmetijske površine. Zakon o kmetijskih zemljiščih torej razločuje dejansko in namensko rabo, ta pojma pa natančneje definirajo drugi predpisi.
23. točka 3. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) navaja, da pri namenski rabi prostora gre za »s prostorskimi akti določeno rabo površin in objektov, ki ob upoštevanju pretežnosti in prepletanja dopustnih dejavnosti določa namen, za katerega se lahko te uporabljajo«. Območja namenske rabe prostora se tako delijo na območja stavbnih, kmetijskih, gozdnih, vodnih in drugih zemljišč, določajo pa se po načelu pretežnosti in načelu združljivosti ter tako natančno, da je njihove meje možno prikazati v katastru nepremičnin (37. člen ZUreP-3). Za razliko od namenske rabe, ki je določena s prostorskimi akti pa je dejanska raba zemljišča tisto, kar se dejansko lahko vidi v okolju npr. njive, travniki, gozdovi, ceste in naselja. Podatki o vrstah dejanske rabe zemljišč se vodijo v katastru nepremičnin (29. člen Zakona o katastru nepremičnin). Torej, dejansko stanje zemljišča v naravi, ki je opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, mora glede na določbe ZKZ ustrezati stanju oziroma opredelitvi zemljišča kot kmetijskega (glej tudi UPRS Sodba I U 1195/2019-11).
V kolikor sta dejanska in namenska raba zemljišča enaki dilema ne obstaja, saj UE lahko upošteva katero koli rabo. Sodišče v sodbi VSRS II ps 7/2014 navaja, da je v večini primerov treba upoštevati namensko rabo zemljišča. Sodišče je v navedeni sodbi mnenja, da je napačno sklepati, da izpolnjevanje formalnega pogoja iz 2. člena ZKZ (da je zemljišče kmetijsko, če je s prostorskimi akti lokalnih skupnosti opredeljeno kot kmetijsko) ne more prevladati nad pogojem, da je zemljišče tudi dejansko primerno za kmetijsko obdelavo. Namreč, takšno stališče bi omogočilo lastniku, da bi kmetijsko zemljišče s črno gradnjo onesposobil za kmetijsko obdelavo in se tako izognil uporabi prisilnih določb ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč.
Načeloma velja, da se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po ZKZ šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, kot določa ZKZ (17. člen ZKZ). Pri upoštevanju določb glede prometa s kmetijskimi zemljišči se pojavlja nekaj posebnosti/izjem. Pravni posel za promet s kmetijskimi zemljišči odobri Upravna enota. Ta odobritev pa ni potrebna, če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije za katerega velja eden od mnogih pogojev, naštetih v točkah 19. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih. Enega od pogojev kjer odobritev ni potrebna predstavlja e) točka 19. člena ZKZ, ki navaja: »če gre za zemljiško parcelo s površino največ 1000 m2 in je vsaj del te zemljiške parcele kmetijske namenske rabe ter na tej zemljiški parceli stoji manj zahteven ali zahteven objekt, ki ima v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov, izdano pravnomočno dovoljenje za gradnjo«. V tem primeru more biti vsaj del parcele kmetijske namenske rabe torej ne celota. 23.a člen ZKZ na primer, pa kmetijsko namensko rabo pri prodaji zemljiške parcele predstavi kot nekakšno prednost, saj se lahko v primeru večinske kmetijske namenske rabe pri parceli pri uveljavljanju predkupne pravice uporablja ta zakon (če RS nima predkupne pravice po posebnem zakonu).
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.