Vročanje upravnih aktov osebam, ki imajo zakonsko določeno prebivališče

Zadeva: Vročanje upravnih aktov osebam, ki imajo zakonsko določeno prebivališče

Datum odgovora: 23. 4. 2010 in 15. 11. 2013, pregled 25. 11. 2022

Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek, in nevladna organizacija

Vprašanje:

Kako vročiti odločbo v primeru določitve zakonskega prebivališča na naslovu organa, tj. pri CSD, in kdaj šteti, da je vročitev opravljena?

Ali se vroča pošiljke za te naslovnike v predalčnik CSD ali predalčnike naslovnikov z registriranim prebivališčem na naslovu CSD?

Odgovor:

Na podlagi Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1, Ur. l. RS, št. 52/16, 36/21 in 3/22 – ZDeb) mora upravni organ slediti namenu zakona, tj. vodenju registra prebivalstva ter s tem vzdrževati komunikacijo s posameznikom in mu omogočiti uresničevanje materialnih ter drugih pravic. Ta v 26. členu določa, da mora posameznik ob prijavi oziroma odjavi stalnega oziroma začasnega prebivališča oziroma ob prijavi spremembe naslova stanovanja določiti tudi naslov za vročanje. Pri tem veljajo naslednje domneve:

• če ima posameznik v Republiki Sloveniji prijavljeno le stalno prebivališče, se naslov stalnega prebivališča šteje za naslov za vročanje;
• če ima posameznik v Republiki Sloveniji poleg stalnega prebivališča prijavljeno tudi eno ali več začasnih prebivališč, mora ob prijavi stalnega oziroma začasnega prebivališča oziroma prijavi spremembe naslova stanovanja določiti, kateri od teh naslovov se šteje za naslov za vročanje. Če prijava začasnega prebivališča poteče, posameznik pa v roku iz prejšnjega člena ni obnovil prijave začasnega prebivališča, se za naslov za vročanje šteje naslov stalnega prebivališča;
• če ima posameznik v Republiki Sloveniji prijavljeno le začasno prebivališče, se naslov začasnega prebivališča šteje za naslov za vročanje. Če ima posameznik v Republiki Sloveniji prijavljenih več začasnih prebivališč, mora ob prijavi oziroma odjavi začasnega prebivališča določiti naslov za vročanje. Če prijava začasnega prebivališča na naslovu, ki je bil določen kot naslov za vročanje, poteče, posameznik pa v roku iz prejšnjega člena ni obnovil prijave začasnega prebivališča na tem naslovu, se za naslov za vročanje šteje naslov veljavnega začasnega prebivališča, ki ga je posameznik prijavil nazadnje.

Posledično je torej za določitev naslova za vročanje bistvenega pomena določitev naslova stalnega oz. začasnega prebivališča. Glede na četrti odstavek 8. člena ZPPreb, se v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah tega zakona pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, pod pogojem, da na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. Pristojni organ mora pred prijavo stalnega prebivališča pridobiti pisno soglasje organa, tj. v našem sistemu Centra za socialno delo (CSD, ki posamezniku daje pomoč). Če organ ne da pisnega soglasja, pristojni organ posameznika stalno prijavi na naslovu tistega organa ali organizacije, ki je posamezniku dal zadnji pomoč. Organi in organizacije, ki posamezniku nudijo pomoč, morajo pri prijavi stalnega prebivališča sodelovati s pristojnim organom. Pristojni organ mora obvestiti organ oziroma organizacijo o prijavi stalnega prebivališča posameznika odstavka na njegovem naslovu (peti odstavek istega člena ZPPreb-1). Zaradi spremembe zakonodaje se smiselno uporabljajo določbe 53. člena ZPPreb-1: Stalno prebivališče, prijavljeno na podlagi četrtega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča, velja do spremembe prebivališča po določbah tega zakona.

Organ/izacija (praviloma CSD), ki je zadnji/a nudil/a pomoč stranki, ne more odkloniti prijave stalnega prebivališča tej stranki pri njej. Kot namreč izhaja iz navedene določbe ZPPreb-1, je pisno soglasje organizacije potrebno le, če gre za organizacijo, ki trenutno posamezniku nudi pomoč. Če takšne organizacije ni oz. če le-ta takšno soglasje odkloni, mora pristojni organ prijaviti posameznika pri tisti organizaciji, ki mu je zadnja nudila pomoč in o tem le obvestiti to organizacijo. Šele če pristojni organ ne more ugotoviti, kje posameznik dejansko prebiva in po določbi četrtega odstavka tega člena ne more prijaviti njegovega stalnega prebivališča, na podlagi dokončne odločbe posameznika iz registra stalnega prebivalstva izbriše. Zaradi spremembe zakonodaje se smiselno uporabljajo določbe 53. člena ZPPreb-1: Stalno prebivališče, prijavljeno na podlagi četrtega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča, velja do spremembe prebivališča po določbah tega zakona.

Glede vročanja velja tudi v primerih, ko ima oseba določeno zakonsko prebivališče na naslovu organa, kjer prejema materialno pomoč, možnost oprave osebne vročitve. Pravna ureditev namreč predvideva določitev zakonskega stalnega prebivališča ravno z namenom, da lahko posameznik še naprej sodeluje v pravnem prometu ter uresničuje svoje pravice (predvsem je na primer prebivališče pogoj za izdajo dokumentov, osnova za uveljavljanje volilne pravice, pa tudi osnova za uveljavljanje večine socialnih pravic). Vročanje na naslovu zakonskega prebivališča je smiselno, zaradi same ideje, da posameznik, ki prejema pomoč v materialni obliki od organa, na naslovu katerega je določeno zakonsko prebivališče, na ta naslov dejansko pride vsaj enkrat na mesec po materialno pomoč ter lahko dostopa do svoje pošte.

Pri tem postopek osebne vročitve poteka po pravilih ZUP, kot to določa 87. člen ZUP. Vročitev se opravi tako, da se dokument vroči osebno tistemu, kateremu je namenjen – naslovniku (prvi odstavek 87. člena ZUP). Če naslovnika ob poskusu vročitve ni tam, se mu pusti sporočilo o prispelem pismu v predalčniku pri organu. Uslužbenci organa, na naslovu katerega je določeno zakonsko prebivališče naslovnika, ne morejo prevzemati dokumentov namesto naslovnika (kot primer glej analogno tudi sodbo VSRS, št. I Up 977/2000 z dne 2. 7. 2003).

V praksi se pogosto pojavlja dilema, ali se lahko pusti sporočilo o prispelem pismu v predalčniku CSD ali v predalčniku (na lokaciji CSD), ki pripada le stranki in do katerega ima dostop samo ona. Predalčnik CSD je namenjen izključno poštnim pošiljkam, ki so naslovljene na CSD, zato drugih pošiljk oziroma pošiljk, ki so naslovljene na druge naslovnike (čeprav na istem naslovu) vanj ni dovoljeno vlagati. Zaradi normativne možnosti prijave prebivališča na naslovu CSD bi bilo primerno, da bi država, ki je predpisala takšen način prijavljanja prebivališča in posredno vročanja, zagotovila tehnične možnosti, da bi tam prijavljene osebe lahko prevzemale pošiljke, konkretno, da bi zagotovila predalčnike, preko katerih bi se vročitev opravila na način, da se zagotovi ustavno zagotovljena pisemska tajnost. Vendar nam praksa, po kateri bi osebe s stalni prebivališčem na CSD imeli "lastne" predalčnike na žalost (še) ni poznana. Kljub temu bi morali biti minimalno zagotovljeno, da se opravi poizkus vročitve in da so naslovniki o tem seznanjeni, še posebej z možnostjo prevzema pošiljk (praviloma) pri pošti in posledicami neprevzema. Zato bi na vsakem CSD, ki nima posebnih predalčnikov, morala biti vsaj oglasna deska (ali drug primeren kraj v smislu tretjega odstavka 87. člena ZUP), kjer bi se lahko puščala sporočila o neuspeli osebni vročitvi.

Torej mora organ/CSD nuditi osebam, ki imajo določeno zakonsko prebivališče na njegovem naslovu, predalčnike ali drugo primerno mesto, prek katerega se brez omejitev glede dostopa lahko seznanijo s poizkusom vročitve. Drugih obveznosti v zvezi z vročanjem CSD ni dolžan niti upravičen izvajati oziroma prevzemati. Na CSD prijavljene osebe slednjega npr. niti ne morejo pooblastiti za prevzemanje njihovih pošiljk, saj pravne osebe lahko po pooblastilu opravljajo dejanja v upravnem postopku (tudi nastopajo kot pooblaščenci za vročitve), če so registrirane za opravljanje dejavnosti - v tem primeru zastopanja v postopku (prim. tretji odstavek 54. člena ZUP), kar pa CSD niso (pri tem je treba razlikovati primere, ko zastopanje temelji na pogodbnem zastopanju oziroma konkretnem pooblastilu, in primere ko CSD nastopa kot zakoniti zastopnik - skrbnik določenim osebam).

V skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP velja, da se pošiljka po preteku 15 dni, če je naslovnik v tem času sam ne prevzame na pošti, pusti v hišnem oz. izpostavljenem predalčniku naslovnika - v tem primeru tudi v predalčniku naslovnika na lokaciji/naslovu CSD, če ti obstajajo. Po preteku tega roka (15. dan) velja vročitev za opravljeno. Vendar je pri tovrstnem vročanju treba upoštevati dodatno okoliščino, da na CSD prijavljena oseba tam dejansko ne prebiva oziroma da je zakonsko prebivališče zgolj fikcija stalnega prebivališča. Prav tako osebe nimajo normativne obveznosti, da dnevno ali drugače periodično (tedensko, mesečno) hodijo na CSD in preverjajo, ali morajo prevzeti pošiljko. Zato fikcija vročitve ne more nastati brezpogojno, ampak le, če je bila oseba, v času teka roka vsaj enkrat na CSD, kjer se je lahko seznanila z obveznostjo prevzema pošiljke in posledicami neprevzema. Ker je takšno dejstvo težko preverljivo, je v dvomu treba opraviti vročitev z javnim naznanilom (96. člen in 96.a člen ZUP).

Četrti odstavek 87. člena ZUP določa kot pogoj za puščanje pošiljk delujoč hišni oz. izpostavljeni predalčnik. Kolikor takega predalčnika ni, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. 

ZPPreb-1 je tako lex specialis glede na ureditev po ZUP v zvezi s hišnim oz. izpostavljenim predalčnikom oz. vročanjem vanj, vendar veljajo navedena pravila osebnega vročanja po 87. členu ZUP analogno tudi za vročanje na zakonsko določenem naslovu prek predalčnika, ki ga ima oseba pri organu, pri katerem ima prijavljeno prebivališče.

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...