Ali je pri vročanju z javnim naznanilom pri izdaji vsakega posameznega dokumenta v isti zadevi potrebno vedno najprej dokument poizkusiti vročiti po 87. členu ZUP in šele nato izdati sporočilo o vročanju z javnim naznanilom?
Kaj pa kadar je lastništvo jasno, tako pravno kot dejansko, toda lastnik ne živi na določeni lokaciji, ta je zapuščena, so pa tudi težave pri vročanju zapisnika o ogledu itd. Ali lahko organ ukrepa tako, da izda odločbo, ki jo vroči prek javnega naznanila in po izteku rokov uvede izvršbo?

Če vročitev ni bila mogoča, ker stranka ni obvestila organa o spremembi prebivališča, organ pa zagotovo ugotovi, da vročitev ni bila uspešna na naslovu za vročanje, prijavljenemu na podlagi zakona, ki ureja prijavo prebivališča ter na vročevalcu znanemu naslovu, odredi, da se vse nadaljnje vročitve v postopku opravljajo tako, da se dokument objavi na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava, kot to določata 96. člen ZUP in 96.a člen ZUP. Če bi organ s stranko že komuniciral, pa med postopkom ta spremeni bivališče, potem je stranka sama dolžna obveščati organ o tem, kam naj ji vroča dokumente, sicer organ uporabi javno naznanilo. Javno naznanilo lahko organ izkoristi šele, ko so izčrpane vse možnosti vročitve preko naslova za vročanje in omenjenih naslovov, kjer je verjetno, da bi se naslovnik dejansko nahajal.

Pri tem pa že enkratna ugotovitev organa, da stranka na določenem naslovu (ki je hkrati tudi naslov za vročanje) ne živi, in če iz uradnih evidenc ni razvidno, da ima ob vsakokratem poskusu vročitve registriran nov oz. drug naslov za vročanje, pomeni, da se vse nadaljne vročitve opravijo z javnim naznanilom. Torej ni potrebno za vsak posamičen dokument v isti zadevi preverjati obstoja pogojev po 96. členu ZUP.

Posebej pa opozarjamo, da javno naznanilo ni dopustno, če organ zagotovo ve, da na zadnjem organu znanem naslovu stranka ne biva in ne pozna drugega naslova. Uporaba 96. člena ZUP in 96.a člena ZUP ni dopustna, saj se zakonski dejanski stan omejuje le na primere, ko stranke imajo stalno ali začasno prebivališče in s tem naslov za vročanje. V takem položaju mora organ z odločbo določiti skrbnika za poseben primer, ki bo lahko zastopal stranko tudi prek pravnih sredstev v zvezi z odločitvami organa. Določitev skrbnika v primeru, ko prebivališče stranke ni znano in nima zastopnika, je urejeno v Družinskem zakoniku (DZ, Uradni list RS, št. 15/17 in novele). 267. člen DZ obvezuje organe, pred katerim teče postopek, da postavi skrbnika ob pogojih, ki jih določa zakon in o postavitvi takoj obvestiti center za socialno delo (CSD). Tako postopanje je nujno za varstvo pravic strank po 7. členu ZUP.

Institut vročanje je zelo pomemben, saj je namreč pogoj, predpostavka za nastanek pravnih učinkov poslanega dokumenta, zlasti če se vroča sklepe in odločbe, ker so to posamični upravni akti, iz katerih sledijo pravne posledice odločitev organa. Če se pri vročanju na naslov za vročanje ugotovi, da je naslovnik na tem določenem naslovu neznan, odseljen, bi v primeru, da bi vročevalec pustil sporočilo o prispelem pismu, ne nastopila fiktivna vročitev, ne bi tekel noben rok, sploh se ne bi moglo šteti, da je bilo vročeno niti izdano, zato se v takšnih primerih vročitev opravi tako, da se na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava objavi sporočilo o vročanju z javnim naznanilom (96. a člen ZUP). Upravni organ po izteku rokov uvede izvršbo, ko postane odločba izvršljiva (282. člen ZUP). Vendar je treba pri teh primerih opozoriti, da lahko nastopi spor ali neodločeno lastništvo. Če je tako, je treba postopati drugače - kot izhaja iz primera Določitev obveznosti, stroškov in izvršbe pri solastnikih, spornem lastništvu ali nejasnih mejah parcel.