Sodišče je v upravnem sporu odpravilo upravno odločbo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V sodbi je navedlo, da je odločitev nezakonita, ker temelji na nezakonitem predpisu (npr. odloku A), in naložilo, da mora organ v ponovnem postopku odločiti na podlagi drugega predpisa (npr. odloka B), če zemljišče sodi v obračunska območja, ki jih ureja ta predpis.

Kako naj postopa organ, ker zemljišče ne sodi v obračunsko območje iz drugega predpisa (odlok B), hkrati pa ne sme uporabiti predpisa, ki vsebuje sporno obračunsko območje (odlok A)?

Upravni organ, čigar odločba je bila odpravljena v upravnem sporu, je v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča, glede pravilne uporabe materialnega prava in vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). S takšno normativno obveznostjo se posega v deklarirano samostojnost organa, ki jo zagotavlja ZUP v okviru temeljnih načel (12. člen ZUP), ko poudari, da je organ, ki odloča v postopku samostojen v okviru in na podlagi zakonov. Prej omenjena določba ZUS-1 zato predstavlja zakonito omejitev siceršnje samostojnosti, po kateri organi, ki niso pristojni za odločanje v postopku, ne smejo vplivati na odločitev drugega pristojnega organa. S tem namreč sodišče sicer ne odreja organu kakšno odločbo mora izdati, ampak kako mora pravilno uporabiti materialno ali procesno pravo pri ponovnem odločanju, to je uporabi splošne in abstraktne pravne norme na konkretnem dejanskem stanju. Pri samem odločanju, je ob upoštevanju omenjene zakonite izjeme, organ vendarle samostojen.

Kljub zakonskemu pooblastilu sodišča, da v sodbi določi način uporabe materialnega prava in vodenja postopka, in na drugi strani obveznosti organa, da takšnemu pravnemu mnenju sledi, pa vezanost organa vendarle ni absolutna in brezpogojna. Kolikor organ uporablja pravne norme v skladu z ustaljenimi metodami razlage in takšno uporabo lahko ustrezno argumentira, menimo, da lahko izda odločitev, ki ni nujno skladna s stališčem sodišča. Seveda mora obrazložitev odločbe v takem primeru vsebovati tudi argumente, iz katerih je razvidno, zakaj je pravna norma uporabljena na način, ki odstopa od napotila sodišča. Kolikor v upravnem sporu izpodbijana odločba temelji zgolj na napačni uporabi materialnega prava, je po mnenju Kerševana, tudi sicer nerazumno in sistemsko vprašljivo, da bi sodišče zgolj odpravilo odločbo in jo vrnilo v ponovno odločanje. Meni, da če sodišče lahko samo reši zadevo in pravilno uporabi materialno pravo, ni nobenih pravnih ovir, da ne bi samo odločilo v sporu polne jurisdikcije, saj sicer le podaljša čas za odločitev o pravici in obveznosti stranke, hkrati pa sodišče obremeni z novimi možnostmi upravnega spora zoper izdane upravne akte (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 749). Ne glede na to, ali sodišče v sporu polne jurisdikcije samo odloči o predmetu upravnega postopka (pravici, pravni koristi ali obveznosti) kot navedeno, bi na enak način smelo (oziroma moralo) odločiti, če bi bil zoper odločbo, v kateri upravni organ ne bi spoštoval mnenja sodišča, ponovno sprožen upravni spor (65. člen ZUS-1).

Glede na uvodoma naveden opis napotila sodišča, to ni odredilo, po katerem predpisu naj v ponovnem postopku odloča organ. Izrecno je navedlo, da je predpis, na katerem temelji odpravljena odločitev (odlok A) nezakonit, drug predpis (odlok B) pa naj se uporabi pod pogojem, če zemljišče sodi v obračunska območja, ki jih ureja ta predpis. Organ na podlagi mnenja sodišča zanesljivo ne more uporabiti nezakonitega predpisa, drug predpis pa le pod pogojem, da se z njim urejajo materialna vprašanja v zvezi s predmetom postopka. Pravno mnenje sodišča je jasno, zavezuje organ, da v ponovnem odločanju ne uporabi nezakonitega predpisa, drug predpis pa le če se nanaša na predmet postopka. Ker organ ugotavlja, da zaradi lege zemljišča drug predpis (odlok B) ni ustrezna pravna podlaga, ker se z njih ureja pravni položaj v zvezi z zemljišči na drugih območjih, tega predpisa seveda ne more uporabiti, saj bi bila odločitev ponovno nezakonita. K temu ga ne napotuje niti sodišče. Ob takšnem pravnem stanju organ lahko le ugotovi, da v tem postopku ne more sprejeti materialne odločitve o pravici ali obveznosti stranke, saj ob odsotnosti materialne podlage, ki bi na splošni in abstraktni ravni (torej na ravni predpisa) vzpostavljala materialne pravice ali obveznosti, ni mogoče govoriti o upravni zadevi in posledično voditi upravnega postopka. Nadaljnje postopanje je ob odsotnosti bistvene procesne predpostavke odvisno od načina začetka postopka, če je bil postopek začet na zahtevo stranke, je zahtevo treba zavreči na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ne glede na to, da je bilo predhodno že odločeno v zadevi, saj je bila odločitev odpravljena, če pa je organ postopek začel po uradni dolžnosti se postopek ustavi na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP.