Glede na določbe ZUP in ZIN se pojavlja razlaga, da imajo v postopku nadzora, ko so zavezane stranke solastniki (tj. solastniki oziroma etažni lastniki objekta) pravico do vstopa v postopek. Kako je ob priznanju tega statusa vsem tem osebam mogoče glede na vse, do česar so stranski udeleženci oziroma stranke po ZUP upravičeni, ukrepati učinkovito in ekonomično?

V čem je smisel, da imajo stranski udeleženci v upravnih postopkih zadevne pravice, če upoštevamo, da se upravni postopek v tem primeru vodi po uradni dolžnosti, zaradi ugotavljanja kršitev predpisov, in se tako ne odloča o upravičenjih oziroma pravicah stranke, ampak o njenih zakonsko določenih obveznostih?

V primeru zaključevanja postopka na zapisnik po 28. členu ZIN se pojavi še dilema v primeru, ko se npr. že po ustavitvi postopka (na zapisnik) pojavi nekdo, ki želi udeležbo v postopku. Dejansko je postopek končan, vendar pa upravni akt o ustavitvi seveda ni izdan. Ali je v tovrstnih primerih vseeno mogoče zavreči vlogo za udeležbo v postopku, ker je prepozna, oziroma kaj storiti?

Kot stranskega udeleženca opredeljujemo osebo, ki ima zaradi varstva svojega pravnega položaja, pravni interes za udeležbo v upravnem postopku, uveden bodisi na zahtevo aktivne stranke (tj. oseba, ki je nosilec pravic in uveljavlja zahtevek) ali po uradni dolžnosti. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. 43. člen ZUP določa, da s priznanjem statusa stranskega udeleženca ta pridobi načeloma v postopku enake pravice in dolžnosti kot glavna stranka (gl. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 164).

Kot izhaja iz 7. člena ZUP, je namreč cilj upravnega postopka ne le zaščita pravic (glavne) stranke in javne koristi, temveč vseh prizadetih oseb v konkretni zadevi. Upravni organ mora zato tudi tekom postopka po uradni dolžnosti paziti, da so v postopku udeleženi vsi, ki imajo to pravico oziroma na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Vstop v postopek lahko uveljavlja tudi domnevni stranski udeleženec sam. Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes, zaželeni pa so tudi dokazi o navedenem, kot določa drugi odstavek 142. člena ZUP. Nadalje ta isti člen določa, da zahtevek za vstop v postopek uradna oseba najprej preizkusi. Posledice v primeru, da v postopku ni sodeloval stranski udeleženec, sicer niso tako hude, kot bi bile, če v postopku ne bi sodelovala glavna stranka (v tem primeru bi bila lahko odločba nična (Androjna, Kerševan, 2006, str. 167), sicer pa je praviloma izpodbojna s pritožbo po 237. členu ZUP ali obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP). V okviru načela ekonomičnosti (14. člen ZUP) je potrebno biti pozoren, da je postopek izpeljan varčno pri stroških in času, kar pa ne sme biti v škodo načelu iskanja materialne resnice in načelu zakonitosti (načela ekonomičnosti se uporablja podrejeno). Ugotavljanje dejanskega stanja naj bo omejeno na dejstva in okoliščine, ki so smotrna, hkrati pa je potrebno dati možnost vsem strankam in stranskim udeležencem, da sodelujejo v postopku in branijo svoje interese. Sicer je s ciljem po čim večji učinkovitosti upravnega postopka, brez zavlačevanja, potrebno odstraniti ovire in motnje v postopku. Uradni osebi so za njihovo odpravo na voljo posebni ukrepi; npr. denarna kazen, odstranitev tistega, ki moti red, itd. (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 126 in 127). Čeprav bi prvostopenjski postopek zaradi ugotavljanja legitimacije oziroma pravnega interesa udeležencev trajal dlje kot sicer, je tako reševanje upravnih razmerij še vedno bolj učinkovito, kot je naknadno razreševanje istih dilem v postopkih s pravnimi sredstvi.

V postopku po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru(ZIN, Uradni list RS, št. 43/07 – uradno prečiščeno besedilo in 40/14) veljajo glede strank v tem smislu pravila ZUP. Skratka, organ je dolžan tudi v inšpekcijskem postopku preverjati krog pravno prizadetih oseb po uradni dolžnosti, če pa želi oseba sama uveljavljati pravico do udeležbe v postopku kot sospornik ali stranski udeleženec, mora izkazati neposredno prizadetost v svojih pravnih koristih zaradi inšpekcijskega ukrepa ali kršitve (prim. na primer sodbi Upravnega sodišča, II U 180/2012, U 2283/2002). Na primer etažni lastnik je v gradbenih postopkih upravičeno zainteresiran, da ne bi bile prizadete njegove pravice in koristi (povzročitev nestabilnost zgradbe, izguba potrebne opore, ipd.) - glej tudi primer. Osebe, katerih pravne koristi so bile z ukrepi inšpekcijskega organa prizadete, imajo v tem postopku položaj stranskega udeleženca (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 166).

Pravica sodelovati v postopku ne ugasne z zaključkom postopka, tudi če je ta po 28. členu ZIN ustavljen na zapisnik, kar izhaja iz določb ZUP (in ZUS-1) glede pravnega varstva spregledanih strank oziroma stranskih udeležencev, seveda če je moč v ponovljenem postopku še vedno izkazati pravni interes.

Po 28. členu ZIN lahko organ, ki je začel postopek po uradni dolžnosti postopek, tudi ustavi, če se ugotovi, da zavezanec ni kršil zakona oz. drugih predpisov. Postopek se ustavi s sklepom ali z zapisom o ustavitvi postopka na koncu zapisnika. V tem primeru gre za zaključek upravnega postopka inšpekcijskega nadzora s sklepom o ustavitvi postopka (Jerovšek in Kovač, Posebni upravni postopki, 2008, str. 184). Tu pripominjamo, da je tudi na ta način upravni akt izdan, saj je ustavitev postopka izrek sklepa kot vrste posamičnega upravnega akta, čeprav je ta v poenostavljeni formi zapisnika (torej se postopek ustavi s samostojnim sklepom po 135. členu ZUP ali po ZIN na zapisnik oz. uradni zaznamek, še vedno pa gre za sklep).

Navedeno pomeni, da je treba morebitno zahtevo za vstop v postopek, vloženo po ustavitvi postopka, obravnavati po 229. členu ZUP in 260. členu ZUP. Kolikor se izkaže legitimacija vložnika, se postopek obnovi z udeležbo tudi te osebe, sicer se njen predlog zavrne (oziroma morebitno pritožbo ali predlog za obnovo postopka zavrže, češ da je vlogo podala neupravičena oseba).