Zakoniti zastopnik (skrbnik) je v imenu varovanca sklenil pravni posel v obliki notarskega zapisa. Za vpis v uradno evidenco (npr. zemljiško knjigo) je druga pogodbena stranka potrebovala odobritev pravnega posla s strani centra za socialno delo. Njena zahteva za odobritev je bila na prvi stopnji zavržena (zaradi odsotnosti aktivne legitimacije), na drugi stopnji potrjena odločitev prvostopenjskega organa, na podlagi kasatorne odločitve sodišča pa zadeva vrnjena v ponovno odločanje. Vendar je varovanec pred izdajo odločbe umrl.

Ali je organ (center za socialno delo) zaradi smrti varovanca pristojen za odločanje o zahtevku za odobritev pravnega posla, ki ga je v času njegovega življenja, sklenil zakoniti zastopnik, ali so pravice in obveznosti prešle na dediče, ki bi morali dati soglasje? Ali naj center ustavi postopek po prvem odstavku 50. člena ZUP ali meritorno odloča o utemeljenosti zahtevka?

Začetek upravnega postopka je pogojen z izpolnitvijo formalnih pogojev iz 65., 66. in 129. člena ZUP. Njihova odsotnost pomeni, da se upravni postopek ne more niti začeti oziroma da organ zahtevek s sklepom zavrže. Če se v pritožbenem ali sodnem postopku izkaže, da je bila formalna odločitev nepravilna in zadeva vrnjena v ponovno odločanje, (praviloma) prvostopenjski organ ponovno presoja vlogo tudi iz formalnih razlogov, saj predstavljajo procesne predpostavke element, na katere mora organ paziti ves čas postopka. Če je instančni organ ali sodišče ugotovilo, da je prvostopenjski organ napačno uporabil pravno normo in neupravičeno zavrgel zahtevo, iz istega razloga zahteve sicer ni dovoljeno ponovno zavreči. Kolikor po presoji organ ni izpolnjen drug formalni razlog, se zahtevo zavrže iz tega razloga in na drugi pravni podlagi.

V obravnavanem primeru je odločanje o upravni zadevi nujni pogoj za veljavnost predhodno sklenjenega pravnega posla. Smrt ene od strank pravnega posla, pred odobritvijo pristojnega organa, pomeni, da pravni posel ni sklenjen, kot tudi da je nujno presoditi, kaj smrt stranke pomeni z vidika pristojnosti organa in načina vodenja postopka.

Institucionalizirana odobritev pravnega posla je namenjena posebni javnopravni zaščiti interesov konkretne osebe, da se zaradi nepopravljivih posledic posla pred pristojnim organom presodi oziroma preveri, ali je sklenitev pravnega posla res v njegove interesu, ali pa bi mu s tem lahko nastala občutna in težko popravljiva premoženjska škoda.

Smrt stranke pravnega posla, ki jo pravni red varuje z omenjeno javnopravno odobritvijo pravnega posla, je povzročila, da organ ne more več odločati o njenem pravnem položaju oziroma zaščiti njenih pravic in interesov. S smrtjo je prenehala pravna sposobnost, zato osebe ni mogoče več obravnavati kot nosilcke pravic ali obveznosti oziroma kot udeleženke pravnega prometa. Načeloma velja, da se po smrti stranke upravnega postopka ugotavlja, ali so pravice oziroma obveznosti s smrtjo prešle na pravne naslednike, zato se v odvisnosti od prenosa postopek prekine do odločitve o postavitvi dedičev oziroma ustavi. V obravnavani zadevi je bistveno, da bi kot aktivni stranki nastopali obe stranki pravnega posla, saj odobritev pravnega posla vpliva na pravni položaj obeh, ne glede na to, da je vložnik zahteve le ena od njiju. Poleg tega je ključno, da pristojnost organa za odločanje v upravni zadevi vzpostavlja njegova javnopravna pristojnost (obveznost), da zaradi posebnega položaja pazi na interese pogodbene stranke (ki je postavljena npr. pod skrbništvo). Njena smrt ne vpliva zgolj na postopek odobritve pravnega posla, ampak tudi na javnopravno razmerje organa do takšne stranke; razmerje je s smrtjo ugasnilo (prenehalo), zato je prenehala tudi zakonita pristojnost za odločanje o varstvu njegovih interesov.

Zaradi prenehanja stvarne pristojnosti organa, da odloča o neki pravici, je pravna situacija drugačna kot sicer, ko ugotavljamo, ali pravica ali obveznost lahko preide na pravne naslednike. Ker mora organ po uradni dolžnosti paziti na svojo pristojnost (23. člen ZUP), bi sicer upravno zadevo načeloma moral odstopiti drugemu pristojnemu organu. Vendar v obravnavanem primeru takega organa ni. V običajnih situacijah bi se zahteva sicer zavrgla po 65. členu ZUP, vendar menimo, da smrt strank v tem primeru primarno povzroči, da ni več mogoče govoriti o pravici do odobritve pravnega posla, zato niso izpolnjeni pogoji glede upravne zadeve (kot terja 1. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Posledično menimo, da bi bilo zahtevo stranke treba zavreči na prej omenjeni pravni podlagi. Gre za to, da še pred ugotovljeno (ne)pristojnostjo organa ugotovimo, da zahtevek stranke ne ustreza opredelitvi upravne zadeve. Kljub temu, da je pravica in s tem upravna zadeva obstajala za čas življenja umrle stranke, je s smrtjo prenehala, s tem pa je prenehal temeljni element upravnega postopka, zato organ center nima pristojnosti odločati o veljavnosti pravnega posla. Pravni nasledniki umrle stranke bodo samostojno odločali o morebitnem pravnem poslu.

Na zapisano po našem mnenju ne more vplivati, da je bila odločitev prvostopenjskega organa prvotno (v času življenja stranke) nezakonita in zato odpravljena. Ne glede na to, da se v ponovljenem postopku presoja pravno in dejansko stanje v času izdaje odpravljenega akta, je zaradi opisanih posebnih okoliščin ponovno odločanje nesprejemljivo, saj bi preseglo zakonito pristojnost organa in s tem poseglo v pravne interese dedičev.