Na podlagi katerih določb ZUP se lahko stranki vrnejo stroški, nastali zaradi nepravilnega ravnanja uradne osebe v upravnem postopku, npr. ko gre za uničenje javne listine po pomoti?

Pri izvajanju upravnega postopka vedno nastanejo stroški, ki bremenijo organ, stranko ali oba. Pri tem poznamo splošne in posebne stroške, slednji so pogojeni z vodenjem postopka in odločanjem o posamični pravici, obveznosti ali pravni koristi. Praviloma velja, da posebne stroške plača stranka, če se je postopek začel na njeno zahtevo, če pa je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, gredo posebni stroški v breme stranke, če se je zanjo končal neugodno, oziroma v breme organa, če se je za stranko končal ugodno (113. člen; glej tudi Jerovšek, Upravno procesno pravo, 2009, str. 117).

Izjema od zgoraj omenjenega pravila velja za posebne stroške v zvezi s posameznimi dejanji upravnega postopka, ki so bili povzročeni po krivdi ali iz nagajivosti kakšnega udeleženca upravnega postopka. Posebni stroški za ta dejanja torej ne bremenijo tistega, ki je povzročil ves postopek – trpi jih tisti, ki jih je povzročil po svoji krivdi ali nagajivosti, kot navaja tretji odstavek 113. člena ZUP (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 260). To praktično pomeni, da je posledica njihove povzročitve, na primer s strani nasprotne stranke ali stranskega udeleženca, da mora povzročitelj plačati stroške, ki bi jih sicer morala plačati druga stranka ali organ. Krivdna povzročitev stroškov pomeni, da jih je udeleženec povzročil namerno ali iz malomarnosti (glej Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, str. 698).

Zahtevo za povrnitev stroškov, ki jih je stranka imela zaradi upravnega postopka, mora v skladu s prvim odstavkom 116. člena ZUP, vložiti pravočasno, tako da organ, ki vodi postopek, lahko o njih odloči v odločbi oziroma sklepu, s katerim se postopek konča. Sicer stranka izgubi pravico do povrnitve stroškov. Uradna oseba, ki vodi postopek, mora stranko opozoriti na to pravico. Po izdaji odločbe stranka torej ne more več zahtevati povrnitve stroškov (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 263, enako Remic v Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 2. knjiga). Če stranka ni uveljavila pravice do povračila stroškov, zaradi opustitve dolžnega opozorila s strani organi, gre lahko za bistveno kršitev pravil postopka, ki jo stranka očita v pritožbi. Poleg tega prvi odstavek 115. člena ZUP navaja, da pred izdajo odločbe trpi vsaka stranka stroške, ki ji nastanejo zaradi postopka.

Vendar organ ni udeleženec upravnega postopka (sodba UPRS, I U 839/2017-9 z dne 6. 3. 2018), zato na podlagi tretjega odstavka 113. člena ZUP ne more nositi stroškov postopka. Zakon pa ne opredeljuje podlage za povrnitev stroškov, ki jih organ (po svoji krivdi) povzroči stranki. Predvideva se namreč, da bo organ korektno vodil postopek in s tem preprečil nastanek nepotrebnih stroškov.

Postavi pa se vprašanje odgovornosti države v skladu s 26. členom Ustave RS. Zato bi stranka, ki meni, da ji je organ neupravičeno povzročil stroške, te lahko uveljavljala le s civilnopravnim zahtevkom (več v Avbelj (ur.), Ustava RS s komentarjem, 2019).