Zaradi rešitve predhodnega vprašanja organ izda sklep o prekinitvi postopka. Ali se lahko zahtevek po dveh mesecih zavrne, čeprav predhodno vprašanje še ni bilo rešeno?

Predhodno vprašanje je samostojno pravno vprašanje, na katerega naleti upravni organ in od katerega rešitve je odvisna odločitev o upravni zadevi, spada pa v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 159). Predhodno vprašanje mora biti rešeno pred odločitvijo o glavni zadevi in neposredno vpliva nanjo. Predhodno vprašanje lahko rešuje organ sam ali organ, ki je pristojen za to vprašanje (147. člen ZUP).

Kadar organ sam rešuje predhodno vprašanje v smislu 150. člena ZUP, o predhodnem vprašanju ne odloča v izreku upravnega akta, temveč ima njegova rešitev predhodnega vprašanja le obliko ugotovitve obstoja oziroma neobstoja pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja, ki ga organ poda in utemelji v obrazložitvi akta. V kolikor organ sam rešuje predhodno vprašanje pa upravnega postopka ne prekine. To pomeni, da se v tem primeru ne izda sklepa o prekinitvi postopka, upravna zadeva pa mora biti vključno s predhodnim vprašanjem rešena v predpisanem roku (Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 511). Kljub vsemu pa ima stranka možnost, da predlaga prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja pri pristojnem organu (sodba VS RS, št. U 963/94-7 z dne 26. 10. 1995, VS11794).

V kolikor organ predhodnega vprašanja ne rešuje sam, postopek obvezno prekine, o čemer se izda sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba, in počaka na odločitev pristojnega organa. Postopek o glavni stvari se nadaljuje šele, ko je predhodno vprašanje rešeno z dokončno ali pravnomočno odločbo (152. člen ZUP), tako kot je odredil organ s sklepom o prekinitvi (več o vezanosti na dokončnost ali pravnomočnost v komentarjih ZUP k 147. in 153. členu, Jerovšek et al., 2004, in Breznik et al., 2008).

Če je upravni postopek sprožen na zahtevo stranke, se od stranke zahteva, da pri pristojnem organu vloži zahtevo za rešitev predhodnega vprašanja in naj v določenem roku predloži dokazilo, da je pri pristojnem organu vložila zahtevo za rešitev predhodnega vprašanja. Takšno zahtevo se navede v izreku sklepa o prekinitvi postopka, poleg tega pa tudi opozorilo o ustavitvi postopka, v kolikor stranka pravočasno ne predloži ustreznega. Če v odrejenem roku stranka takega dokazila ne predloži se namreč šteje, da je stranka umaknila zahtevek (za glavno stvar), organ pa izda nov sklep, s katerim ustavi postopek (151. člen ZUP). Tudi zoper ta sklep je dovoljena pritožba.

Organ torej ne more zavezati stranke k rešitvi predhodnega vprašanja pri drugem pristojnem organu v (predpisanem) roku dveh mesecev, saj gre za postopanje izven vpliva stranke. Stranki se naloži le, da mora v določenem roku vložiti zahtevo pri tem organu, koliko časa pa bo tekel ta postopek, je stvar pristojnega organa. Zato organ, ki je vodil osnovni postopek, v katerem se je pojavilo predhodno vprašanje, nikakor ne more niti domnevati umika zahtevka in postopka ustaviti, še manj pa zahtevek zavrniti po izteku predpisanega roka za odločitev o predhodnem vprašanju, saj (še) niso znani vsi pogoji in dejstva, da bi bila sploh možna meritorna presoja upravičenosti zahtevka v osnovnem postopku. Če drugi organ ne odloči v dveh mesecih, lahko stranka sama v tisti zadevi (o predhodnem vprašanju) vloži pritožbo zaradi molka (drugega) organa po četrtem odstavku 222. člena ZUP.

Organ, ki vodi osnovni postopek, lahko kvečjemu neformalno pozove drug organ k čimprejšnji rešitvi zadeve v smislu temeljnega načela varstva pravic strank in ekonomičnosti ter delovanja upravnega sistema kot celote, vendar upoštevaje samostojnost vsakega organa v skladu z zakonom. Zamuda drugega organa namreč ne vpliva na tek roka v osnovnem postopku, ker z izdajo sklepa o prekinitvi v osnovnem postopku po tretjem odstavku 153. člena ZUP vsi roki v osnovnem postopku mirujejo vse do dokončne ali pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja.