Upravni organ (na primer občinska uprava) je izdal odločbo o odmeri obveznosti (na primer komunalnega prispevka). Po dokončnosti odločbe je bilo ugotovljeno, da je bila narejena napaka pri vnosu podatkov v progam, ki izvede izračun obveznosti (na primer vpisana je bila napačna (manjša) površina objekta, kot so podatki v projektu, ki ga je predložila stranka). To posledično tudi pomeni, da je bil znesek obveznosti, ki ga je dolžna plačati stranka, vsebovan v izreku odločbe, napačen (prenizek). Napačni podatki (na primer napačna površina) so navedeni tudi v obrazložitvi odločbe, saj program na podlagi vnesenih podatkov tudi kreira odločbo. Na kakšen način lahko organ popravi svojo napako?

Odločbe v tem primeru ni možno popraviti skladno z 223. člen ZUP. Napake v odločbah se lahko popravijo le, če gre za formalne pomote, ne pa za vsebinske popravke. V omenjenem primeru bi popravek odločbe posegel v vsebino odločitve (obveznost, na primer komunalni prispevek bi bil višji). Vsebina odločitve se lahko spremeni le v okviru postopka s pravnimi sredstvi, v nasprotnem primeru bi šlo za kršitev načela zakonitosti iz 2. odstavka 120. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33I/91 in novele), lahko pa tudi za kršitev načela pravnomočnosti iz 158. člena URS. Ker stranka ni vložila pritožbe (redno sredstvo) preostanejo le še izredna pravna sredstva (po Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, komentar k 223. členu, stran 496 in 497).
Pravna varnost zahteva nespremenljivost pravnega razmerja, ki izhaja iz izdane odločbe. Da bi se lahko dosegla takšna nespremenljivost, je treba dati odločbi, s katero je bilo ustvarjeno ali ugotovljeno določeno pravno razmerje, takšno lastnost, ki izključuje možnost za njeno odpravo, razveljavitev ali spremembo. Temu sta namenjeni instituciji dokončnosti in pravnomočnosti odločbe, ki hkrati po drugi strani rešujeta vprašanje časovne veljavnosti izdane odločbe (Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 347).
Pravni učinek pravnomočnosti je v tem, da izdane odločbe ni mogoče odpraviti, razveljaviti in spremeniti z novo odločbo, s katero bi se nadomestila prejšnja odločba. Pravnomočnost naj v interesu slovenskega pravnega reda ter ekonomske in socialne varnosti posameznika izključi negotovost glede pravno urejenih razmerij, prepreči ponavljanje postopka ter ponovno odločanje v isti zadevi, v kateri gre za isto stvar (objekt) in za isto osebo (subjekt), ne glede na to, ali je bila z odločbo zadeva pravilno rešena (ne bis in idem) (Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 347).
Z dnem, ko je postala dokončna, postane odločba tudi formalno pravnomočna, če zoper njo ni dovoljen upravni spor (npr. ker je potekel pritožbeni rok, pa stranka ni vložila pritožbe).
V danem primeru je odločba dokončna, sklepamo, da je tudi pravnomočna.
Eno od načel upravnega postopka je, da se o isti upravni zadevi ne more odločiti dvakrat oziroma da ni pogojev za uvedbo ponovnega postopka (129. člen ZUP), če je bilo v zadevi, ki je predmet postopka, že pravnomočno odločeno in je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice (materialna pravnomočnost) oziroma če je bila izdana pravnomočna zavrnilna odločba (formalna pravnomočnost) ter se dejansko stanje ali pravna podlaga na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 352).
Pravnomočno urejeno razmerje se lahko odpravi, razveljavi ali spremeni le z izrednimi pravnimi sredstvi, kot določa ZUP ali poseben zakon (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, stran 637).
Izrednih pravnih sredstev je pet: obnova (ponovitev) končanega upravnega postopka, sprememba ali odprava odločbe v zvezi z upravnim sporom, odprava in razveljavitev dokončne odločbe po nadzorstveni pravici, izredna razveljavitev izvršljive odločbe in izrek odločbe za nično (nulifikacija odločbe) (Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 352).
Med izrednimi pravnimi sredstvi ni najti ustreznega sredstva za ureditev tovrstne situacije, zato možnosti za poseganje v odločbo ni.