V postopku na prvi stopnji je stranski udeleženec po seznanitvi z uspehom dokazovanja po 146. členu ZUP (torej tik pred izdajo odločbe) vložil zahtevo za izločitev uradne osebe. V tej zahtevi navaja, da uradna oseba, ki ima pooblastilo za odločanje, izvaja pritisk na uradno osebo, ki vodi postopek, hkrati pa je podvomil o nepristranskosti in strokovnosti obeh uradnih oseb.


Organ meni, da razlogi za izločitev niso podani. Ker navedbe po mnenju organa hkrati niso bile dovolj jasne, ga je le-ta pozval k dopolnitvi vloge, vendar stranski udeleženec noče prevzeti poštne pošiljke. Organ ima podatek, da stranski udeleženec ni odsoten in meni, da s svojimi dejanji zgolj skuša zavlačevati postopek, katerega rezultat mu ni pogodu. Ali lahko organ izda odločbo preden poteče rok za dopolnitev zahteve za izločitev uradne osebe in s tem preden odloči o izločitvi uradne osebe?

V upravnem postopku je treba ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Pravno pomembna dejstva pa so lahko takšna, ki gredo v prid stranki, in takšna, ki gredo v njeno škodo. Zaradi pravilne rabe zakona v konkretni upravni zadevi je zato treba zagotoviti nepristranskost (objektivnost) pri delu in odločanju v upravnem postopku (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 152).

O vloženi zahtevi za izločitev uradne osebe, podani še pred izdajo odločbe, se mora odločiti pred izdajo odločbe, sicer lahko stranka organu očita bistveno postopkovno napako. To pomeni, da lahko vloži pritožbo zoper odločbo in s tem zadrži njeno izvrševanje po drugem odstavku šeste točke 237. člena ZUP oz. celo zahteva obnovo postopka po šesti točki 260. člena ZUP. Ideja odločanja o ne/pristranskosti kot dela (formalne) zakonitosti torej je, da se o tem presodi in odloči še pred zaključkom postopka oz. odločitvijo o upravni zadevi, po izdaji odločbe pa samo, če je to pritožnik navedel kot pritožbeni razlog ali kot razlog za obnovo postopka.


Izdaja odločbe pred odločitvijo o izločitvi uradne osebe torej ne bi prav nič pospešila celotnega postopka. Če bi to želeli, bi lahko ravnali na naslednji način - ker ne gre za absolutne izločitvene razloge po 35. členu ZUP, bi predstojnik organa moral čim prej na podlagi 37. člena ZUP izdati sklep (glede na opisano situacijo sklep o zavrnitvi predloga za izločitev uradnih oseb). Ta sklep bi moral obrazložiti, torej navesti in utemeljiti, zakaj meni, da ne gre za pristranskost in povedati, da meni, da je ta predlog vložil bolj kot ne zato, ker smer postopka kaže odločitev, ki mu vsebinsko ni oz. ne bo po godu, kar pa samo po sebi po ZUP sploh ni razlog za izločitev, enako morebitna ne/usposobljenost oz. ne/strokovnost uradnih oseb ipd.

Zoper tak sklep imajo stranski udeleženec oz. vse stranke pravico do pritožbe, ki pa ne zadrži izvršitve (po 258. členu ZUP), kar se tudi vnese v posebno točko izreka. Nesuspenzivnost pomeni, da čeprav bi se predlagatelj pritožil zoper sklep o neizločitvi, bi organ lahko vodil postopek naprej in izdal odločitev o upravni zadevi (npr. nekaj dni po izdaji sklepa glede neizločitve).

Ker pa je organ predlagatelja izločitve že pozval po 67. členu ZUP, bi njegov predlog lahko zavrgli s sklepom, če in ker ni pravočasno dopolnil navedb, seveda če bi najprej nastopila fikcija vročitve (po 87. členu ZUP). Če mu je namreč vročevalec pustil sporočilo o prispelem pismu, ni pomembno, da naslovnik noče prevzeti pošiljke.

V opisanem primeru pa je organ ta poziv poslal neutemeljeno, saj vloga kot taka ni formalno nepopolna in dokazno breme ni na predlagatelju, ampak predstojniku organa kot pristojnem za odločitev po 39. členu ZUP (predlagatelj mora sicer navesti oz. nekaj zatrjevati kot domnevno pristranskost, vendar ni na njem, da to tudi dokaže). V tem primeru naj organ torej počaka na nastop fikcije vročitve in iztek roka, nato pa zahtevo za izločitev zavrže s sklepom po 67. členu ZUP, če ne bo odziva. Če pa bo odziv (ne glede na dejansko ne/dopolnjene navedbe), pa organ lahko ugotovi, da ni razlogov za izločitev in ravna kot zgoraj opisano (izda sklep o zavrnitvi predloga za izločitev in nato odločbo o upravni zadevi).

V opisanem primeru je tako predlagatelj dosegel, da bo odločba izdana kasneje, vendar žal tudi zaradi postopanja organa na prvi stopnji, saj bi bilo pravilno, da bi organ takoj odločil o njegovi zahtevi (negativno) in nato najkasneje po 15 dneh, če bi zavlačeval s sprejemom sklepa, še o upravni zadevi. Sedaj pa mora organ počakati na fikcijo vročitve poziva za dopolnitev in potečen rok, nato odločiti o ne/pristranskosti in šele po vročenem sklepu o tem lahko izda s tega vidika postopkovno zakonito odločbo o upravni zadevi. Bistveno torej je, da če je oseba v položaju stranke uveljavljala izločitev uradne osebe pred izdajo odločbe organa prve stopnje, mora organ o tem presoditi še pred odločitvijo o glavni stvari.