Rešen primer
Št. 322
Zadeva: Obveščanje stranskega udeleženca o spremembi ali umiku zahteve
Datum odgovora: 26. 2. 2012, pregled 6. 1. 2023 Status uporabnika: -
Vprašanje
Med postopkom na prvi stopnji organ prejme zahtevo za udeležbo v postopku (43. člen ZUP). Organ o tem obvesti stranko (tretji odstavek 142. člena ZUP), ki pa na to odgovori z umikom zahteve. Kakšen status ima v postopku stranski udeleženec glede izjavljanja o npr. umiku ali spremembi zahtevka s strani glavne stranke? Ali je stranski udeleženec nujno nasprotna stranka glavni stranki (npr. pri izdaji gradbenega dovoljenja), saj mora v tem primeru potem organ posredovati vlogo o umiku ali spremembi tem nasprotnim interesentom v soglasje? Ali je potrebno v tem primeru odločiti o udeležbi ali zahtevo za udeležbo zavreči na podlagi 129. člena ZUP glede na to, da je stranka umaknila zahtevo?
Odgovor
Pravni položaj osebe, ki želi vstopiti v tuj upravni postopek zato, da bi zavarovala svoje pravne koristi, ZUP ureja z institutom stranske udeležbe (43. člen ZUP). ZUP na ta način varuje položaj osebe, na katere pravne koristi bo vplivala odločitev v upravni zadevi. Stranski udeleženec je, čim mu organ enkrat prizna ta status z vidika ZUP (42. člen ZUP in naslednji), postopkovno popolnoma v enakem položaju kot glavna stranka, tako ima celo pravico do pritožbe zoper izdano odločbo (229. člen ZUP). Ravno to je bistvo določb o stranski intervenienci. Ni pa nujno, da je stranski udeleženec v vsakem posamičnem primeru nasprotnega interesa (čeprav ravno pri npr. gradbenih zadevah verjetno obstaja vsaj potencialna kolizija z investitorjem). Že priznanemu stranskemu udeležencu je tako treba dati možnost izjaviti se, za kar ga je torej treba obvestiti o spremembi zahtevka (ali drugih razpolaganjih, ki jih predlaga stranka), kot to določa drugi odstavek 133. člena ZUP.
Ne glede na to pa položaj stranskega udeleženca ni tako močan, da bi lahko vplival na razplaganje stranke z zahtevkom - če se stranka odloči, da bo zahtevo umaknila, za to ne potrebuje soglasja stranskega udeleženca, saj s tem ne bo poseženo v njegov pravni položaj. V tem se položaj stranskega udeleženca razlikuje od položaja stranke, ki ima v postopku nasprotni interes (drugi odstavek 134. člena ZUP; Jerovšek in Trpin, ZUP s komentarjem, 2004, str. 406; enako Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo 2006, str. 292).
Vse to velja v primeru, če je bilo o udeležbi že odločeno. Vprašanje pa je, kako naj ravna organ v primeru, ko o udeležbi še ni odločil, stranka pa umakne zahtevo. Če bi organ najprej odločil o udeležbi, bi se postopek do dokončne odločitve o udeležbi prekinil, saj bi imela oseba v primeru zavrnitve zahteve pravico do pritožbe. Organ torej do te odločitve ne bi mogel odločiti o upravni zadevi oziroma o ustavitvi postopka na podlagi umika zahteve (prvi odstavek 135. člena ZUP; prvi odstavek 142. člena ZUP; Jerovšek in Trpin, ZUP s komentarjem, 2004, str. 429; enako Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo 2006, 168).
Vprašanje je, ali bi bilo tako ravnanje v skladu z namenom instituta stranske udeležbe in v skladu z načelom dispozitivnosti, v skladu s katerim lahko stranka prosto razpolaga z zahtevkom. Z umikom zahteve se namreč pravni položaj osebe, ki želi vstopiti v upravni postopek, ne bo v ničemer spremenil - upravni organ namreč ne bo meritorno odločil o upravni zadevi, kar posledično pomeni, da ne bo prišlo do posega v pravne koristi osebe, ki želi vstopiti v upravni postopek. Interes osebe, da sodeluje v postopku, je torej vezan na vsebinsko odločitev o upravni zadevi, le-ta pa je po svoji naravi taka, da vpliva na njegove pravne koristi (zato za udeležbo ne zadošča dejanski ali politični interes, ampak mora biti izkazan pravni interes - drugi odstavek 43. člena ZUP). Kot je bilo že pojasnjeno, pa oseba tudi v primeru, da ji je bil položaj stranskega udeleženca že priznan in ima nasprotni interes od stranke, ne more vplivati na razpolaganje stranke z zahtevkom, saj le-ta za umik ne potrebuje njenega soglasja. Zoper sklep, s katerim se postopek zaradi umika zahteve ustavi, ima stranski udeleženec sicer pravico do pritožbe (peti odstavek 135. člena ZUP v povezavi z 229. členom ZUP in 258. členom ZUP), vendar tega ne smemo razumeti kot možnosti stranskega udeleženca, da doseže, da se o upravni zadevi vsebinsko odloči, ampak kot možnost, da uveljavi pravno varstvo zoper morebitne napake v postopku, povezane z umikom (npr. da ni bil obveščen ali da mu ni bila dana možnost, da se o umiku izjavi). V takem primeru torej načelo dispozitivnosti prevlada nad načelom varstva pravic strank.
Enako velja v primeru, ko oseba zahteva vstop, stranka pa umakne zahtevo. V takem primeru mora upravni organ izdati sklep o ustavitvi postopka, zahtevo za udeležbo pa zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Interes osebe, da vstopi v postopek, je namreč vezan na to, kako bo odločeno v zadevi, ne pa na to, ali sploh bo odločeno ali ne - prekinitev postopka do dokončne odločitve o udeležbi bi bila torej v tem primeru neskladna z namenom udeležbe in pravico stranke, da razpolaga z zahtevkom.
Drugače bi veljalo, če bi bilo mogoče postopek v tej upravni zadevi uvesti tako na zahtevo stranke kot začeti po uradni dolžnosti - v tem primeru bi moral organ najprej odločiti, ali je treba postopek nadaljevati zaradi javnega interesa (tretji odstavek 135. člena ZUP), nato pa odločiti o zahtevi za udeležbo (prvi odstavek 142. člena ZUP).
Ne glede na to pa položaj stranskega udeleženca ni tako močan, da bi lahko vplival na razplaganje stranke z zahtevkom - če se stranka odloči, da bo zahtevo umaknila, za to ne potrebuje soglasja stranskega udeleženca, saj s tem ne bo poseženo v njegov pravni položaj. V tem se položaj stranskega udeleženca razlikuje od položaja stranke, ki ima v postopku nasprotni interes (drugi odstavek 134. člena ZUP; Jerovšek in Trpin, ZUP s komentarjem, 2004, str. 406; enako Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo 2006, str. 292).
Vse to velja v primeru, če je bilo o udeležbi že odločeno. Vprašanje pa je, kako naj ravna organ v primeru, ko o udeležbi še ni odločil, stranka pa umakne zahtevo. Če bi organ najprej odločil o udeležbi, bi se postopek do dokončne odločitve o udeležbi prekinil, saj bi imela oseba v primeru zavrnitve zahteve pravico do pritožbe. Organ torej do te odločitve ne bi mogel odločiti o upravni zadevi oziroma o ustavitvi postopka na podlagi umika zahteve (prvi odstavek 135. člena ZUP; prvi odstavek 142. člena ZUP; Jerovšek in Trpin, ZUP s komentarjem, 2004, str. 429; enako Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo 2006, 168).
Vprašanje je, ali bi bilo tako ravnanje v skladu z namenom instituta stranske udeležbe in v skladu z načelom dispozitivnosti, v skladu s katerim lahko stranka prosto razpolaga z zahtevkom. Z umikom zahteve se namreč pravni položaj osebe, ki želi vstopiti v upravni postopek, ne bo v ničemer spremenil - upravni organ namreč ne bo meritorno odločil o upravni zadevi, kar posledično pomeni, da ne bo prišlo do posega v pravne koristi osebe, ki želi vstopiti v upravni postopek. Interes osebe, da sodeluje v postopku, je torej vezan na vsebinsko odločitev o upravni zadevi, le-ta pa je po svoji naravi taka, da vpliva na njegove pravne koristi (zato za udeležbo ne zadošča dejanski ali politični interes, ampak mora biti izkazan pravni interes - drugi odstavek 43. člena ZUP). Kot je bilo že pojasnjeno, pa oseba tudi v primeru, da ji je bil položaj stranskega udeleženca že priznan in ima nasprotni interes od stranke, ne more vplivati na razpolaganje stranke z zahtevkom, saj le-ta za umik ne potrebuje njenega soglasja. Zoper sklep, s katerim se postopek zaradi umika zahteve ustavi, ima stranski udeleženec sicer pravico do pritožbe (peti odstavek 135. člena ZUP v povezavi z 229. členom ZUP in 258. členom ZUP), vendar tega ne smemo razumeti kot možnosti stranskega udeleženca, da doseže, da se o upravni zadevi vsebinsko odloči, ampak kot možnost, da uveljavi pravno varstvo zoper morebitne napake v postopku, povezane z umikom (npr. da ni bil obveščen ali da mu ni bila dana možnost, da se o umiku izjavi). V takem primeru torej načelo dispozitivnosti prevlada nad načelom varstva pravic strank.
Enako velja v primeru, ko oseba zahteva vstop, stranka pa umakne zahtevo. V takem primeru mora upravni organ izdati sklep o ustavitvi postopka, zahtevo za udeležbo pa zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Interes osebe, da vstopi v postopek, je namreč vezan na to, kako bo odločeno v zadevi, ne pa na to, ali sploh bo odločeno ali ne - prekinitev postopka do dokončne odločitve o udeležbi bi bila torej v tem primeru neskladna z namenom udeležbe in pravico stranke, da razpolaga z zahtevkom.
Drugače bi veljalo, če bi bilo mogoče postopek v tej upravni zadevi uvesti tako na zahtevo stranke kot začeti po uradni dolžnosti - v tem primeru bi moral organ najprej odločiti, ali je treba postopek nadaljevati zaradi javnega interesa (tretji odstavek 135. člena ZUP), nato pa odločiti o zahtevi za udeležbo (prvi odstavek 142. člena ZUP).
Kategorije
2.5 Stranski udeleženci 4.6 Umik zahteve
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glejte Politiko zasebnosti in Zanikanje odgovornosti.
Kontakt
O projektu
Sledite nam
Upravna svetovalnica 2024. Vse pravice pridržane.
Politika piškotkov