Stranka je bila tekom postopka, začetem po uradni dolžnosti, dalj časa odsotna v tujini, pri čemer pa ni določila pooblaščenca za vročitve niti ni prijavila začasnega odhoda v tujino, zato ji je upravni organ vročil dokumente v postopku na naslov prijavljenega začasnega prebivališča, ki je bil hkrati določen tudi kot naslov za vročanje. Ker je bila stranka na dan vročitve odsotna, ji je bil dopis o prispelem pismu vložen v hišni predalčnik. Ker dokumenta stranka tudi po petnajstih dneh ni osebno prevzela, je nastopila fikcija vročitve, dokument pa je vročevalec po poteku tega roka vložil v hišni predalčnik. Ko se je stranka vrnila s tujine in se dejansko seznanila z odločbo, je rok za pritožbo že iztekel. Zoper pravnomočno odločbo je stranka vložila zahtevek za vrnitev v prejšnje stanje ter istočasno tudi pritožbo zoper odločbo, v primeru, če bi bilo vrnitvi v prejšnje stanje ugodeno. Če pa vrnitvi v prejšnje stanje ne bi bilo ugodeno, je stranka vložila tudi predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, češ da ni imela možnosti udeležbe.


Ali je vročevalec ravnal pravilno, ko je obvestilo in potem tudi dokument pustil v hišnem predalčniku - kljub daljši odsotnosti stranke? Če da, kateri dan se upošteva za dan, ko je stranka izvedela za odločbo - dan, ko je dejansko izvedela za odločbo, ali dan, ko ji je bila odločba (čeprav po fikciji) vročena?

Vročanje je eno najpomembnejših dejanj upravnega postopka, saj morajo biti stranke postopka in morebitni stranski udeleženci seznanjeni s potekom in z odločitvijo upravnega organa (zaključkom postopka). Seznanitev s potekom in zaključkom postopka se zagotavlja z vročitvijo upravnih aktov (dokumentov) tistemu, ki ga akti zadevajo.

Vročitev dokumenta ima pomembne pravne posledice za dokument, ki se mora vročiti, za organ, ki je izdal dokument, in za tistega, ki mu je dokument vročen oziroma namenjen (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 227). Veljavna vročitev odločbe (ne glede na to ali je neposredna ali fiktivna) ustvari pravne posledice - začetek teka roka za pritožbo. Ta se šteje za vsako osebo in za vsak organ, ki se mu odločba vroči, od dneva vročitve odločbe (drugi odstavek 235. člena ZUP) ter izteče v petnajstih dneh po vročitvi odločbe, če ni z zakonom določeno drugače (prvi odstavek 235. člena ZUP).

Čeprav je bila stranka (npr. tudi fiktivno) seznanjena z vročitvijo oziroma z vsebino dokumenta, ji je rok za pritožbo iztekel (15 dni). Rok za vrnitev v prejšnje stanje bi zato v tem primeru začel teči z dnem izteka tega roka (roka za pritožbo). Pri vrnitvi v prejšnje stanje se namreč presoja, ali je stranka na dan, ko bi nekaj morala storiti, imela opravičljiv razlog, da tega ni storila.

Opravičeni vzroki, zaradi katerih je stranka zamudila rok za opravo dejanja postopka, so lahko praviloma samo takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str 250). Okoliščina, zaradi katere ni mogla pravočasno opraviti zamujenega dejanja, opravičuje pa njeno zamudo, mora biti vsaj verjetno izkazana (prvi odstavek 104. člena ZUP). Ali je vzrok upravičen, je vselej stvar presoje pristojnega organa glede na okoliščine posameznega primera. Pri verjetnem izkazu te okoliščine organ ni vezan na pravila upravnega postopka o izvajanju dokazov (167. člen ZUP). Če je bila dotična stranka dokazano v tujini, bi bil to lahko opravičljiv razlog (npr. če pritožbe iz tujine ne bi mogla poslati po pošti), medtem ko samo dejstvo, da je bila v tujini, ne bi bilo dovolj za vrnitev v prejšnje stanje.

Izdana odločba pa začne pravno učinkovati, če je vročena pravilno (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 227). Če je bila stranka dalj časa v tujini, potem vročevalec taki stranki ne bi smel puščati sporočila (in potem tudi ovojnice) v hišnem predalčniku, zato ne moremo govoriti o pravilnem osebnem vročanju. Pogoj za veljavnost fikcije osebnega vročanja je namreč ta, da oseba dejansko prebiva na naslovu in ima tako realno možnost seznaniti se s sporočilom o neuspeli osebni vročitvi.

Vročevalec bi torej v opisanem primeru moral o tem obvestiti upravni organ, kar bi imelo za posledico bodisi vročanje z javnim naznanilom bodisi postavitev skrbnika za poseben primer.

V primeru, da se nepravilnost vročanja izkaže za resnično, se zato šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila (98. člen ZUP).