Upravni organ je zahteval od drugega organa mnenje, ki ga slednji ni podal v zakonsko določenem roku, temveč kasneje. Ne glede na to upravni organ, ki je zaprosil za mnenje, še vedno ni izdal odločbe. Ali mora upravni organ kljub prekoračitvi roka za podajo mnenja upoštevati prepozno podano mnenje?

Upravni organ v upravnem postopku potrebuje soglasje drugega upravnega organa za izdajo odločbe. Pristojni organ tega soglasja ne poda v zakonsko določenem roku. V skladu s petim odstavkom 209. člena ZUP nastopi po preteku 15-dnevnega roka za podajo soglasja, presumpcija, da je bilo soglasje dano. Kaj pa v primeru, če po preteku 15 dni organ (pristojen za podajo soglasja) sporoči, da soglasja ne da, organ pristojen za odločitev o zadevi pa je (ugodilno) odločbo že izdal?

Peti odstavek 209. člena ZUP določa 15-dnevni rok, v katerem mora organ, ki je bil zaprošen za podajo mnenja, podati mnenje. V kolikor ga ne poda, se po preteku zakonsko določenega roka izdajatelja odveže od dolžnosti izdaje odločbe na podlagi mnenja, tako da jo lahko izda brez mnenja drugega organa (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 581).

ZUP ne določa oblike in sestavnih delov akcesornih aktov (soglasij, mnenj, ipd.), niti tega, da morajo biti ti akti obrazloženi. Ker mora biti vsaka pisna odločba v zadevi, ki je predmet upravnega postopka, obrazložena, pri pozitivnem akcesornem aktu lahko predpostavljamo, da se sodelujoči organ strinja z razlogi za izdajo za stranko ugodne pozitivne izvirne odločbe in zato v takem primeru ni potrebna obrazložitev. V obratnem primeru, torej ob izdaji za stranko negativnega akcesornega akta, pa je taka obrazložitev potrebna, saj se organ ne more sklicevati samo na (negativni) akcesorni akt, ki je interni akt drugega organa in ne že svoja odločba. Pri zavrnitvi soglasja je tako potrebno navesti razloge, kot določa prvi odstavek 209. člena ZUP (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 393). Molk zaprošenega organa se v takem primeru torej tolmači v korist stranke.

Ker v navedenem primeru upravni organ, ki je pristojen za izdajo zbirne odločbe, le te še ni izdal, pa mora kljub prekoračitvi roka zaprošenega organa za izdajo mnenja to mnenje upoštevati, saj ima načelo zakonitosti, katerega del je pristojnost soglasjedajalca, prednost pred ekonomičnostjo. Analogno izhaja tudi iz sodne prakse v zvezi z dopolnitvijo nepopolne vloge po pozivu stranki, pa ta dopolni po danem roku, vendar organ, če še ni zavrgel vloge, le te ne sme, ampak vodi nadaljnji postopek (glej naslednji primer).

Če izdajatelj odloči drugače, kot izhaja iz mnenja, mora to utemeljiti v obrazložitvi odločbe, upoštevajoč druga v postopku ugotovljena in dokazana dejstva (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 581). Odločitev v nasprotju s soglasjem oz. mnenjem soglasjedajalaca bi pomenila kršitev stvarne pristojnosti (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), pa tudi še pet let po izdaji odločbe njeno izpodbojnost z izrednim pravnim sredstvom odprave odločbe po nadzorstveni pravici (274. člen ZUP).

V primeru, ko soglasodajalec zamudi rok 15 dni za podajo soglasja po 209. členu ZUP, nastopi presumpcija, da je bilo soglasje dano. Vendar, če soglasodajalec zavrne soglasje, še preden se izda odločba (pa čeprav šele po preteku 15 dnevnega roka), slednja ne more biti ugodilna, saj je mnenje soglasodajalca potrebno upoštevati skladno z načelom zakonitosti (kljub njegovi izdaji po preteku roka) (glej sodbi Upravnega sodišča RS I U 1352/2009, 22. 4. 2010 in II U 424/2011, 21. 11. 2012: "...zavrnitev soglasja, tudi če je izdana po prekoračitvi zakonskega roka, izpodbija zakonsko domnevo, da je bilo soglasje dano zaradi molka organa."). Če pa je odločba že izdana, soglasje pa ni bilo podano v roku, tedaj je odločba zakonita. Organ, pristojen za podajo soglasja, lahko predlaga sam ali prek državnega odvetništva uporabo izrednih pravnih sredstev (npr. odpravo odločbe po nadzorstveni pravici (glej 275. člen ZUP), pod pogojem, da so izpolnjeni pogoji za uporabo tega pravnega sredstva (npr. očitna kršitev materialnega prava (glej drugi odstavek 274. člena ZUP).