V skladu z načelom ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP) se za ugotovitev relevantnih dejstev oziroma dejanskega stanja praviloma uporabi dokazila, ki ne povzročajo organu ali stranki zamud in nepotrebnih stroškov. Seveda pa lahko uradna oseba po načelu proste presoje dokazov (10. člen ZUP), ki vodi postopek in ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, postavi izvedenca (prvi odstavek 189. člena ZUP), če oceni, da je izvedenec res potreben za ugotovitev relevantnih dejstev za odločitev glede na določila področnih predpisov. Pri tem postavi enega izvedenca (190. člen ZUP), postavljanje več izvedencev pa je dopustno v primeru zapletenih dokazovanj dejanskih stanj (196. člen ZUP). Uradna oseba pri postavitvi izvedenca izda sklep, v katerem opredeli njegove naloge in določi rok za izvedbo (prvi odstavek 190. člena ZUP).

Tretji odstavek 189. člena ZUP določa breme stroška izvedbe dokaza z izvedencem oziroma predujem. Glede na način začetka upravnega postopka velja za predujem stroškov izvedenca naslednje:

1. Kadar se postopek začne na zahtevo stranke, predujem bremeni tisto stranko, ki je začela postopek oziroma tisto, ki ima močnejši pravni interes za izvedbo dokaza (tudi v primeru več strank) – drugače bremeni v sorazmernem deležu vse stranke (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 331 in nasl.). Uradna oseba s sklepom določi, da stranka predujem predhodno založi namesto organa v določenem roku (tretji odstavek 115. člen ZUP). Kolikor organ ne izda sklepa o založitvi predvidenih stroškov med postopkom, stranka ni zavezana k plačilu le-teh do odločitve o stroških po končanju postopka. Obveznost stranke, da plača predujem med postopkom, nastane z vročitvijo omenjenega sklepa. Če stranka tega ne stori, se (i) opusti izvedba tega dokaza – organ se bo odločil na podlagi drugih dokazov, s katerimi razpolaga - ali (ii) ustavi postopek, razen če je nadaljevanje le-tega potrebno v javnem interesu (glej 135. člen ZUP). Neplačilo predujma pa vendar ne more enoznačno voditi v ustavitev postopka. Praviloma je stranki potrebno omogočiti meritorno odločitev o njenem zahtevku (glej ta primer in Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, 1. knjiga, str. 711-713).

2. V primeru, da se je postopek začel po uradni dolžnosti, krije stroške za izvedenca predhodno organ (drugi odstavek 115. člena ZUP). Pri tem se ravna po 120. členu ZUP, in sicer po natančnejših določilih stroškov oz. povračila pričam, izvedencem in tolmačem po Pravilniku o stroških v upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 86/05). Strošek izvedenca je v skladu z določili 113. člena ZUP strošek, ki nastane organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka in gre v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V postopkih po uradni dolžnosti velja, da če se postopek konča za stranko ugodno, nosi stroške organ (glej sodba UPRS I U 235/2013 z dne 10. 9. 2013), če pa se je končal neugodno za stranko, ta nosi stroške, ker ji je organ zaradi protipravnega dejanja naložil obveznost (glej sodba UPRS II U 406/2014 z dne 9. 12. 2015). Če se postopek ustavi, ker stranka ni ravnala protipravno, stroške krije organ (več str. 696).


Ni pa v postopkih, ki se začnejo po uradni dolžnosti, zaključek postopka oziroma uspeh edino merilo, ali stroške nosi stranka ali organ. Stroški namreč stranko bremenijo tudi, če se postopek za stranko sicer konča ugodno, a ga je povzročila s svojim protipravnim ravnanjem (npr. če je bilo v postopku ugotovljeno protipravno ravnanje stranke, pa ga je ta sanirala pred izdajo odločbe o odpravi nepravilnosti (inšpekcijski postopki); če je stranka po izvedbi postopka ugotavljanja stalnega prebivališča prijavila prebivališče na novem naslovu; če je v izvršilnem postopku stranka že sama izpolnila obveznost) (prav tam, str. 697-698, prim. sodba UPRS IV U 210/2011 z dne 4. 9. 2012).