V postopku, začetem po uradni dolžnosti, je organ stranki poslal pisno obvestilo in pouk, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah zadeve in da mora takoj sporočiti vsako spremembo prebivališča, sicer se bodo vsa nadaljnja vročanja opravila na oglasni deski oz. portalu. Organ je naslov za vročanje ugotovil s predhodnim vpogledom v evidence. Vročevalec pošiljke na naslovu za vročanje ni mogel vročiti stranki, zato ji je bilo pisno sporočilo vloženo v hišni predalčnik. Stranka pošiljke v roku ni osebno prevzela, zato je nastopila fikcija vročitve (ob vložitvi sporočila npr. 10. 8., bi fikcija nastopila 25. 8.), dokument pa je vročevalec po poteku tega roka vložil v hišni predalčnik, a stranka v roku ni podala izjave o dejstvih, zato je organ izdal odločbo z denarno obveznostjo, ki je bila poslana na isti naslov za vročanje kot obvestilo.

V nadaljevanju je bila terjatev glede na denarno naravo obveznosti v izvršilnem naslovu odstopljena davčnemu izvršilnemu organu, tj. FURS. Stranka je nato zoper sklep v davčni izvršbi podala pritožbo, z navedbo, da s prvotnim postopkom (tu prekrškovnim) ni bila seznanjena, ker ni prejela niti obvestila niti odločbe in da je posledično izvršba nezakonita, pri čemer v svoj zagovor navaja, da je spremenila naslov za vročanje (tu dne 16. 8.), kar je bilo potrjeno tudi z vpogledom v evidence.

Ali je organ pri vročanju pošiljk ravnal postopkovno pravilno in ali je tako izvršilni naslov postal izvršljiv?

Vročanje je eno od ključnih dejanj v postopku, saj akt ni izdan, dokler ni vročen. Stranka mora biti torej seznanjena s potekom postopka in odločitvijo organa, pravne posledice pa nastanejo šele po dejanski ali fiktivni vročitvi upravnih aktov. Dosledno upoštevanje določb o vročanju je tudi pogoj za uveljavitev načela zakonitosti, varstva pravic strank in varstva javnih koristi, zaslišanja stranke in pravice do pritožbe. Vročitev je torej pogoj za nastop dokončnosti in pravnomočnosti tre izvršljivosti (več v Jerovšek in Kovač, 2022, Upravni postopek in upravni spor, str. 131-132).

Če vročevalec ne najde osebe na naslovu oz. če je očitno, da se fizična oseba dejansko - tj. ne glede na registrsko prijavljen naslov - tam ne nahaja, se mora vročevalec prepričati, na podlagi opravljenega poizvedovanja ali kako drugače, ali oseba tam sploh živi, in o tem obvestiti organ (drugi odstavek 96. člena ZUP). Pogoj za veljavnost fikcije osebnega vročanja je namreč ta, da naslovnik dejansko prebiva na naslovu in ima tako realno možnost seznaniti se s sporočilom o neuspeli osebni vročitvi (glej tudi primer 1, primer 2 in primer 3). Če se pri vročitvi zgodi pomota, se šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je oseba, ki ji je bil dokument namenjen, ta dokument dejansko dobila (98. člen ZUP).

Izvršba je poseben, samostojni upravni postopek. Ob tem veljajo za izvršbo vsa pravila ZUP (tudi npr. pravila vročanja), pri čemer pa se določbe poglavja o izvršbi uporabljajo v razmerju do ostalih nadrejeno (več v Jerovšek in Kovač, prav tam, str. 256-259). ZUP v 224. členu določa, da odločba prve stopnje postane izvršljiva, ko se vroči stranki, če pritožba ni dovoljena, ko preteče rok za pritožbo, če pritožba ni bila vložena, ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve, ko se pravici do pritožbe odpovedo vse stranke in ko se stranki vroči odločba organa druge stopnje, s katero se pritožba zavrne, ali sklep s katerim se pritožba zavrže. Odločba druge stopnje, s katero je bila odločba prve stopnje nadomeščena, postane izvršljiva, ko se vroči stranki. Če je v odločbi določeno, da se dejanje, ki je predmet izvršbe, mora opraviti v določenem roku, postane odločba izvršljiva s pretekom tega roka. Če v odločbi ni določeno, v katerem roku je treba opraviti dejanje, postane odločba izvršljiva v 15 dneh od dneva, ko bi postala izvršljiva po pravilih drugega in tretjega odstavka, če ne bi bilo izpolnitvenega roka, razen če je določeno, da se izvrši takoj zaradi nujnih ukrepov. Nadalje, če vročitev ni pravilna, tudi rok za vložitev pravnega sredstva ne more začeti teči (glej npr. sklep VSC PRp 119/2021 z dne 15. 10. 2021).

Zadevna in druga pravila ZUP o vročanju veljajo skoraj v celoti glede na 58. člen Zakona o prekrških (ZP-1, Ur. l. RS, št. 7/03 in nasl.) tudi v postopku o prekršku (več v Čas, Jenull, Orel, ZP-1 s komentarjem, 2018, glej komentar k 58. členu ZP-1), pri čemer je za izterjavo denarnih obveznosti pristojen davčni organ (glej 289. člen ZUP in 145. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/06 in nasl.)).

Izvršilni postopek se prične z izdajo sklepa o izvršbi (290. člen ZUP), s katerim se ugotovi, da je odločba, ki se mora izvršiti, postala izvršljiva in kdaj je postala izvršljiva, določi pa tudi način izvršbe, pri čemer je zoper ta sklep dovoljena pritožba na pristojni organ druge stopnje.

Glede na opisan primer pa ni mogoče na podlagi fikcije iz 96. člana ZUP šteti, da je bila odločba kršitelju veljavno vročena. Pravilno vročeno je bilo pisno obvestilo in pouk, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah zadeve. Ker pa je naslovnik med tekom fikcije po 87. členu ZUP spremenil registrirani naslov, fikcija vročitve odločbe oz. izvršilnega naslova ni mogla nastopiti, zato ni temelj za izvršilni postopek. Organ bi moral poskusiti vročiti odločbo na nov registriran naslov ali ob neznanem naslovu z javnim naznanilom, ne glede na predhodno opozorilo o dolžnosti naslovnika, da o spremembi naslova organ obvesti. Tako organ naslovniku v danem primeru ni pravilno vročal izvršilnega naslova (tu odločbe o prekršku), zato ta ni postal izvršljiv. Odločba, ki stranki ni bila pravilno vročena, pa pravno (še) ne obstaja in zato ne veže niti stranke niti organa, ki je odločbo izdal (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 227). Šteje se, da bo vročitev odločbe opravljena tisti dan, ko bo naslovnik to odločbo tudi dejansko (ali fiktivno z upoštevanjem dejanskega bivanja na vročanem naslovu prek 87. ali 96. člena ZUP) tudi prejel.

Pritožbi zoper sklep o izvršbi je tako treba ugoditi, izvršilni naslov pa ponovno oz. za naslovnika prvič vročiti ter nadalje po potrebi, tj. ob neplačilu denarne obveznosti v paricijskem roku, šteto od (nove dejanske ali fiktivne) vročitve, znova predlagati uvedbo izterjave.