Prvostopenjski upravni organ je vlogo stranke zavrnil, stranka se je pritožila in drugostopenjski upravni organ je pritožbi ugodil, vrnil zadevo v ponovno odločanje in naložil prvostopenjskemu upravnemu organu, da vlogo stranke kot prepozno zavrže. Katera je relevantna pravna podlaga za odločitev o stroških, ko se postopek začne na predlog stranke, stranki pa so nastali stroški s pravnim zastopanjem?

Na odločbo prvostopenjskega organa je stranka vložila pritožbo po pooblaščenem odvetniku. Drugostopenjski organ je odločbo prvostopenjskega organa odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek. Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku stranki ugodil. Pooblaščeni odvetnik je v pritožbi navedel stroškovnik in sicer za: pritožbo, materialne stroške - 2% nagrade in 22% DDV.

Ali je prvostopenjski organ dolžan plačati vse navedene stroške odvetnika?

Ali mora odvetnik upravnemu organu poslati natančno specifikacijo obračuna vseh stroškov - z navedenim končnim zneskom plačila stroškov?

Izvajanje upravnega postopka praviloma povzroča stroške, ki bremenijo organ ali stranko ali pa oba. Med stroške postopka, ki jih obravnava ZUP (prvi odstavek 113. člena) sodijo tako stroški organa kot tudi stroški stranke, ki nastanejo enemu ali drugemu med postopkom ali zaradi postopka (več o stroških stranke in stroških organa glej povezavo).

Gre za t. i. posebne stroške postopka, za katere je značilno, da je njihov nastanek na strani organa ali stranke pogojen z vodenjem postopka in odločanjem o posamični pravici, pravni koristi ali obveznosti. Zakon med njimi primeroma našteje najbolj tipične: potne stroške uradnih oseb, izdatke za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje (stroški zastopanja (enako stroški strokovne pomoči) stranke se ne presojajo glede na to, ali je bilo zastopanje oziroma strokovna pomoč potrebna, ampak na temelju obstoja, saj stranka prosto odloča o tem, ali bo v tem postopku nastopila sama ali po pooblaščencu oziroma ali bo pridobila strokovno pomoč – podobno tudi sodba VDSS Psp 141/2016 z dne 23. 6. 2016), strokovno pomoč, odškodnino za škodo pri ogledu (glej Remic v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, komentar k 113. členu, str. 694).

Kdo bo na koncu postopka nosil stroške upravnega postopka, določajo 113., 114. in 117. člen ZUP. Seveda je pri tem ključnega pomena, ali se je postopek začel na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti (primerjaj prvi in drugi odstavek 113. člena ZUP); od tega je odvisno tudi, kdo trpi stroške med samim postopom (torej predhodno / začasno), torej do njihove odmere v izreku odločbe (več o tem na povezava).

Glede odmere stroškov postopka s strani drugostopenjskega organa ZUP v drugem odstavku 118. člena določa, da če organ na drugi stopnji zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, odloči tudi o stroških, ki so nastali v postopku v zvezi z njim. Po nasprotnem razlogovanju mora pri vrnitvi zadeve v ponovno odločanje o stroških pritožbenega postopka torej odločati prvostopenjski organ (tako tudi UPRS v sodbi I U 1109/2015; glej še povezavo). Taka zakonska rešitev je tudi logična, saj v primeru, da drugostopenjski organ zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, (dokončnega) uspeha s pravnim sredstvom še ni mogoče ugotoviti ter je znan šele ob izdaji odločbe, s katero je (ponovni) postopek (na prvi stopnji) končan (glej še Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, str. 723).

Pravila o tem, kdo nosi stroške, se uporabljajo v postopkih na prvi in drugi stopnji ter v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi, kadar v postopku nastopa ena stranka (o stroškovnem bremenu, kadar je v postopku več strank, glej 114. člen ZUP). V postopkih na drugi stopnji to pomeni, da uspeh pritožnika ne pomeni upravičenja, da se mu zaradi nezakonite odločitve prvostopenjskega organa samodejno povrnejo stroški, ki jih je imel zaradi pritožbenega postopka (tako tudi sodba UPRS I U 1401/2012 z dne 14. 2. 2013). Tudi v teh primerih se ugotavlja, kako je bil postopek začet. V postopkih, začetih na zahtevo, ker je stranka uveljavljala materialno pravico ali pravno korist, stranko bremenijo tudi stroški pritožbenega postopka, ne glede na uspeh v njem. V postopkih, začetih po uradni dolžnosti, pa stroški bremenijo pritožbeni organ, če je bil postopek ustavljen (glej Remic v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, komentar k 113. členu, str. 697).

V skladu s prvim odstavkom 53. člena ZUP si lahko stranka postavi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku, čeprav ta v upravnem postopku po določbah ZUP sicer ni obvezen. Pooblaščenec je lahko fizična oseba, ki je popolnoma poslovno sposobna, odvetniška družba, pa tudi fizična ali pravna oseba, ki je registrirana za opravljanje določene dejavnosti, ki je v neposredni zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih uveljavlja stranka (54. člen ZUP).

V primeru, da je zastopnik odvetnik, se glede višine nagrade o njegovem delu uporablja Odvetniška tarifa (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.), na kar napotuje Pravilnik o stroških v upravnem postopku (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 86/05) v 14. členu. OT določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora stranka oziroma naročnik storitve plačati odvetniku, odvetnici ali odvetniški družbi za opravljeno pravno storitev.

Odvetnik se lahko s stranko sicer dogovori za plačilo višjih ali nižjih nagrad, kakor so določene z OT, vendar to za povrnitev stroškov ni relevantno in se upravnega organa ne tiče. Namreč, 14. člen Pravilnika določa, da mora uradna oseba preveriti, ali so priglašeni stroški v skladu z odvetniško tarifo, pri tem pa mora paziti, da se povrnejo le dejanski stroški zastopanja v višini, kot jo določa odvetniška tarifa; če so priglašeni višji stroški ali stroški, ki sploh niso nastali, jih uradna oseba ustrezno zniža (glej še povezavo). Če so torej priglašeni stroški nižji od tistih, ki so navedeni v odvetniški tarifi, se povrnejo ti dejanski stroški. Če pa so priglašeni stroški višji od stroškov iz OT, se stroški izračunajo na podlagi OT, ne glede na to, kakšen je bil dogovor med stranko in njenim odvetnikom glede višine nagrade, v preostalem delu pa se zavrnejo (glej še povezavo).

Običajno je, da odvetniki navedejo specifikacijo stroškov že v vlogi (glej še povezavo), v danem primeru v pritožbi. Pri tem podajo specifikacijo stroškov, sklicujoč se na tarifni del OT. Pri priznavanju stroškov odvetnikom je potrebno upoštevati, da drugi odstavek 2. člena OT določa, da so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za davek na dodano vrednost v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Po 4. členu OT je vrednost storitve določena s številom točk; cena storitve pa je (12. člena OT) vsota točk za vsako posamezno storitev, pomnožena z vrednostjo točke (ki je določena v 13. členu). Poleg tega je odvetnik skladno z 11. členom OT upravičen do povračila izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke (ki jih lahko obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve).

Kot je razumeti iz vprašanja, je odvetnik v tem primeru navedel (zgolj): »pritožba, materialni stroški - 2% nagrade in 22% DDV«. Specifikacija v delu »pritožba« je tako sicer pomanjkljiva, v preostalem delu (materialni stroški in DDV) pa je glede na OT dovolj natančna. Po drugi strani pa je OT v tarifnem delu glede tarife za pritožbo v upravnem postopku dovolj jasna (in enoznačna), zato je mogoče, ne da bi bila stranka pozvana k odpravi pomanjkljivosti, upoštevati 5. točko tarifne številke 32, kar pomeni 250 točk (torej 114,75 EUR, povečano za 2% za materialne stroške, povečano za 22 % za DDV, kar skupaj znese 142,79 EUR).

Vendar pa ZUP ne določa posebnih pravil glede stroškov pritožbenega postopka, kar pomeni, da je vprašanje, kdo nosi stroške pritožbenega postopka, mogoče presojati le preko splošnih pravil ZUP o stroških postopka (113.–124. člena ZUP). Zato je v tem primeru ključnega pomena, kot navedeno v uvodu, ali se je postopek pričel na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti. Po drugem odstavku 113. člena ZUP gredo stroški v breme organa le tedaj, če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pa se je za stranko končal ugodno. Za tak primer pa v tej zadevi, kot izhaja iz vprašanja, ne gre. V takšnem primeru torej ZUP ne določa obveznosti organa, da stranki zaradi spremenjene odločitve (sprejete na podlagi pritožbe) povrne stroške postopka. Tako je potrebno zahtevek stranke za povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ne glede na uspeh v pritožbenem postopku, zavrniti (tako tudi UPRS v sodbi I U 839/2017-9).