Organ je v ugotovitvenem postopku izdal odločbo (npr. o razlastitvi). V izreku je (v danem primeru v skladu s sporazumom na ustni obravnavi) odločil, da stranki pripada pravica v določenem znesku (npr. odškodnina za razlaščeno parcelo) ter naložil nakazilo v določenem roku (tu v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi) na transakcijski račun pri avstrijski banki. Toda zaradi tuje banke po številki računa v izreku odločbe nakazila ni bilo mogoče izvesti, zato stranka zahteva dopolnitev oz. popravo odločbe še z naslovom banke. Kako postopati v tem primeru?

Kako pa postopati v primeru, če je organ način izplačila javnih sredstev določil v obrazložitvi in bi se način izplačila spremenil (namesto izplačila na TRR  npr. plačilo položnic)?

V odločbe se lahko posega le na temelju popravka ali pravnih sredstev, za kar pa zakon določa ustrezne pogoje.

Napake v odločbah se lahko popravijo s sklepom (223. člen ZUP) le, če gre za formalne pomote, ne vsebinske. Formalna pomota je pomota v številkah, imenih in o lastnostih oseb in stvari, ki so bile udeležene oziroma so predmet upravnega postopka, in s tem odločbe. Poprava pomote ne sme vplivati na vsebino odločitve. Ta se lahko spremeni le v okviru postopka s pravimi sredstvi. Pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote lahko organ, ki je izdal odločbo, popravi sam (po uradni dolžnosti) ali na predlog stranke. To, da lahko organ, ki je izdal odločbo, pomoto odpravi vsak čas, pomeni, da lahkoto stori ne glede na dokončnost in pravnomočnost odločbe (po Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, komentar k 223. členu).

Med pravnimi sredstvi pa bi se v primeru take navedbe načina izpolnitve odločbe, ki bi onemogočal izvršitev, lahko uporabila ničnost odločbe (279. člen ZUP).

V danem primeru pa ne gre za nobeno od teh opcij, saj ni moč ugotoviti napačne rabe materialnega predpisa niti zmotno ugotovljenega dejanskega stanja oz. izrek z le delno zaznambo računa, kamor naj se izvrši plačilo, ne vpliva na vsebino niti na izvršitev odločanja. Zato odločba ni neizvršljiva, nezakonita, celo nična, če odškodnine ni mogoče nakazati na TRR, ki je zapisan na odločbi, kajti račun je vseeno določljiv (in celo predmet sporazuma). Zakonite možnosti za poseganje v obstoječo odločbo tako ZUP ne daje.

To velja tudi v primeru, če bi stranke po izdaji odločbe npr. spremenile TRR, saj v odločbi v času njene izdaje ni napak ali ključnih vsebinskih pomanjkljivosti. V takem primeru zadostuje, da se stranke obvesti o novem TRR, na katerega se plača določeno v izreku odločbe.

Odškodnine v zvezi z razlastitvami parcel ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3, Ur. l. RS, št. 199/21). ZUreP-3 v odločbi o razlastitvi ne določa odločanja o odškodnini (213. člen), določa pa, da se sporazum, podan na zapisnik (217. člen), povzame v odločbo organa, ki vodi razlastitev. Zakon v tem delu govori tudi, da mora sporazum vsebovati vse podatke za izpolnitev obveznosti razlastitvenega upravičenca, kar je razumeti tudi glede podatkov o plačilu odškodnine. V navedenem primeru je tako tovrstna odločitev o odškodnini na temelju sporazuma nekakšna ugotovitvena odločba, ki dobi naravo izvršilnega naslova. Vendar je pri tem treba razlikovati, kaj je predmet (pravica oziroma obveznost) takšne odločbe in kaj presega oblastno odločanje oz. potrjevanje. V tem primeru gre le za pravico in obveznosti v zvezi z odškodnino (višina in rok plačila). Četudi se v odločbo iz sporazuma prevzame še način izvršitve, kot je plačilo na določen TRR, tega ne gre šteti kot predmet odločanja.

Pravice iz javnih sredstev so po naravi zelo različne. Način izplačila je odvisen od vrste pravice, način izplačil pa se izvaja v skladu s področnimi zakoni. Npr. če gre za pravice iz javnih sredstev po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), ki določa priznavanje pravic kot denarni prejemek (5. člen ZUPJS) ali kot subvencije in plačila (6. člen ZUPJS), se denarni prejemki (otroški dodatek, socialna pomoč, državna štipendija…) izplačujejo neposredno v denarni obliki, praviloma z nakazilom na transakcijski račun upravičenca. Nedenarne pravice (subvencije, kritje stroškov, plačilo najemnine, vrtca, šolske prehrane …) pa se ne izplačujejo upravičencu, ampak se to plačilo izvede kot neposredno plačilo izvajalcu (najemodajalec, vrtec, šola…) . Organ pa ne sme denarnih pravic pretvarjati v nedenarne, če to področni zakon ne določa. 

Torej, če  je bil na podlagi posebnega zakona z odločbo priznan denarni prejemek, ki se po zakonu izplačuje upravičencu na TRR (ne glede na to, ali je izplačilo na TRR navedeno v izreku ali v obrazložitvi odločbe), potem sprememba izplačila (npr. v plačilo položnic) ni dopustna. Organ namreč ne sme samovoljno spreminjati oblike pravice, sicer bi bilo to v nasprotju z načelom zakonitosti (6. člen ZUP). Torej, če zakon določa, da je pravica namenjena neposrednemu plačilu določene storitve, potem se ne izplača upravičencu, ampak izvajalcu. Organ torej lahko spremeni način izplačila le, če to ne pomeni posega v vsebino pravice ampak zgolj spremembo tehničnega načina izvrševanja pravice (npr. denarni prejemek se izplača na TRR in ne v gotovini). Sprememba oblike pravice brez pravne podlage pa ni dopustna.

Če področni zakon ne določa posebne oblike pravice (npr. izrecno denarna pomoč), bi bilo mogoče šteti, da sprememba načina izplačila ne pomeni vsebinske spremembe, temveč le formalno. Zato v tem primeru organ pridobi pisano izjavo upravičenca (soglasje) ter spremembo evidentira v obliki uradnega zaznamka. Ni pa potrebe po izdaji nove odločbe.