Katero stopnjo strokovnega izpita iz ZUP mora imeti uradna oseba, če ima pooblastilo zgolj za vodenje postopka oz. opravljanje posameznih dejanj?
Kako je v primeru prenosa pooblastil na prvi in drugi stopnji, upoštevaje posebne določbe po ZZVZZ glede imenovanih zdravnikov in zdravstvene komisije?

Katero stopnjo strokovnega izpita iz ZUP mora imeti uradna oseba, če ima pooblastilo zgolj za vodenje postopka oz. opravljanje posameznih dejanj je odvisna od tega, ali postopek vodi na prvi ali na drugi stopnji. Podrobneje pogoje določa Uredba o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku (v nadaljevanju: Uredba, Ur. l. RS, št. 12/13 in nasl.). Kot generalno pravilo je postavljen izpit druge stopnje, pri čemer je določena izjema za taksativno določena dejanja: vodenje postopka na prvi stopnji, odločanje v enostavnih zadevah na prvi stopnji, vodenje in odločanje v postopku upravne izvršbe (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 273-277). Torej mora imeti za vodenje postopka na prvi stopnji in odločanje v enostavnih upravnih zadevah (iz 3. člena Uredbe) ter postopkih upravne izvršbe uradna oseba imeti strokovni izpit prve stopnje; v vseh ostalih upravnih zadevah pa strokovni izpit druge stopnje, če s to Uredbo ni določeno drugače (9. člen Uredbe).

Uradna oseba mora torej imeti pooblastilo, da lahko opravlja posamezna dejanja (vodenje oziroma odločanje) v postopku. Le-tega lahko pridobi že z zakonom ali ji ga podeli predstojnik (drugi odstavek 28. člen ZUP), če za to izpolnjuje pogoje zaposlitve, izobrazbe in izpita (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 88-90). Pri pooblaščanju druge osebe morajo biti jasno določene zadeve, za katere se pooblašča drugo uradno osebo ter za katera dejanja. Po obsegu pooblastila, ki ga imajo uradne osebe, ZUP razlikuje med a) osebami, ki so pooblaščene za sprejem odločitve, s katero se postopek konča – če za to izpolnjujejo pogoje, in b) osebami, ki so pooblaščene le za opravljanje posameznih dejanj v postopku ali za vodenje postopka pred izdajo odločbe, ne pa tudi sprejema odločitve (glej Kovač in Kerševan (ur.), prav tam, str. 253-261; glej tudi ta primer).

Pri prenosu pooblastila je na načelni ravni potrebno upoštevati, da je poseben sistem upravnega odločanja po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl.) ustvarjen zaradi nujne strokovnosti (glej 84. člen ZZVZZ), ki jo ZZZS ne more zagotoviti drugače kot z izvedenci. Zato je prenos pooblastila za vodenje postopka po stvarni naravi omejen na naloge, ki niso vezane na strokovno presojo.

Pri odločanju kolegijskih organov (29. člena ZUP), kjer npr. odloča komisija, postopek vodi član kolegija, ki po 31. členu ZUP izpolnjuje pogoje za vodenje postopka. Ker v kolegiju sodeluje tudi pravnik (glej 82. člen ZZVZZ), bi ta praviloma moral voditi postopek, če izpolnjuje pogoje po 31. členu ZUP oz. ima opravljen pravniški državni izpit. Kadar v kolegijskem organu ni osebe, ki bi izpolnjevala pogoje za vodenje postopka, se lahko pooblasti drugo osebo.

Torej, imenovani zdravnik lahko prenese pooblastilo za vodenje postopka na osebo, ki izpolnjuje pogoje glede izobrazbe in ima opravljen strokovnim izpit prve stopnje, drugostopenjski organ – zdravstvena komisija pa lahko prenese pooblastilo za vodenje postopka na osebo, ki izpolnjuje pogoje glede izobrazbe in ima opravljen strokovni izpit druge stopnje.