Ali lahko odločbo podpiše samo uslužbenec, ki ga je minister pooblastil, čeprav poseben zakon določa, da odloča minister (npr. v primeru odškodnin v postopkih obveznih cepljenj)?

V upravnih zadevah je določena tako stvarna kot krajevna in personalna pristojnost organov v konkretni upravni zadevi. Upravne zadeve pa so primarno oz. pravnosistemsko dodeljene v obravnavo pristojnim organom. Le redko lahko zakon podeli stvarno pristojnost posamezniku – fizični osebi (npr. za odločanje o izločitvi uradne osebe po 38. členu ZUP). Personalna pristojnost pa se določa praviloma v okviru stvarne.

Po 15. členu ZUP in 16. členu ZUP je določena predpostavljena pristojnost na državni ali izvirni občinski ravni. Na prvi stopnji pa lahko odločajo tudi ministrstva ali katerikoli drug organ, če zakon tako določa (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 80-93). Stvarni in krajevni pristojnosti organa je podrejena personalna pristojnost za odločanje v zadevah iz pristojnosti organa tako, da je v skladu z zakonom (28. člen ZUP) personalno pristojen za odločanje predstojnik, ko gre za monokratičen organ (npr. z določitvijo imenovanega zdravnika pa je sicer določena stvarna in personalna pristojnost v 81. členu Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ZZVZZ, Uradni list RS, št. 9/92 in nasl.).

Na ministrstvih naloge predstojnika izvršuje minister. Minister je tudi po splošnem – organizacijskem predpisu, tj. Zakon o državni upravi (ZDU-1, Ur. l. RS, št. 52/02 in nasl.) pooblaščen za izdajanje odločitev iz pristojnosti ministrstva. Minister je tako po ZUP in ZDU-1 nosilec personalne pristojnosti za odločanje v upravnih zadevah iz pristojnosti ministrstva. Zato se tolmači minister ali ministrstvo kot pristojni organ praviloma analogno, zato lahko minister kot predstojnik ministrstva delegira pooblastilo za vodenje oz. odločanje v upravnih zadevah, čeprav področni zakon določa kot pristojen organ ministra in ne ministrstvo, kolikor ni iz konteksta in posameznih določb specialnega predpisa razviden drugače namen oz. določitev pristojnosti s personalno opredelitvijo pristojnosti tudi v stvarnem smislu.

V danem primeru Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB, Ur. l. RS, št. 69/95 in nasl.) v prvem odstavku 53.d člena določa, da o pravici do odškodnine v skladu s tem zakonom odloči minister, pristojen za zdravje, na podlagi strokovnega mnenja Komisije za ugotavljanje vzročne zveze med obveznim cepljenjem in nastalo škodo ter invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Določba področnega zakona, kot je obravnavani 53.d člen ZNB, govori o personalni pristojnosti ministra za odločanje o pravici do odškodnine. Obravnavanega primera namreč ne gre enačiti ali primerjati s prej omenjeno posebnostjo glede imenovanih zdravnikov, kjer je očitan namen zakonodajalca, da zaradi specifičnih razlogov za odločanje o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, vzpostavi posebno institucijo – imenovanega zdravnika, ki lahko v eni osebi izpelje ves postopek in izda odločbo (učinkovitost v povezavi s strokovnim znanjem). Zato dejstvo, da ZNB govori o personalni pristojnosti ministra, ne pomeni, da slednji v skladu z zakonom pooblastila za odločanje in nenazadnje pooblastila za vodenje, ne more prenesti na zaposlene v ministrstvu, ki izpolnjujejo omenjene pogoje. ZNB kot lex specialis ne odreka pristojnosti za prenos pooblastila, niti posebna ureditev ni razvidna iz konteksta določb tega zakona. Minister tako mora pooblastiti osebe za vodenje postopka, kar bi v primeru drugačne interpretacije v smislu, da je pooblaščen za izdajo odločb izključno minister, lahko vodilo tudi v napačno sklepanje, da mora slednji tudi izvesti postopek pred izdajo odločbe. V tem smislu minister tudi v situacijah, ki izhajajo iz 53. člena ZNB ali drugega podobnega zakona na podlagi drugega odstavka 28. člena ZUP, lahko zakonito prenese pooblastilo na drugo osebo, ki izpolnjuje pogoje.

ZUP določa (31. člen ZUP), da pooblastilo za odločanje v konkretnih upravnih zadevah in/ali vodenje upravnega postopka pred izdajo odločbe predstojnik pristojnega organa podeli zaposlenemu, ki izpolnjuje predpisane pogoje glede izobrazbe in strokovnega izpita (glej tudi ta primer). Pri pooblaščanju druge osebe pa morajo biti jasno določene zadeve, za katere se pooblašča drugo uradno osebo ter za katera dejanja (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 253-261). Prav tako pa je potrebno upoštevati določila Uredbe o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 12/13 in nasl.; glej tudi ta primer).