Ali lahko odločbo podpiše samo uslužbenec, ki ga je minister pooblastil, čeprav poseben zakon določa, da odloča minister (npr. v primeru odškodnin v postopkih obveznih cepljenj)?

V upravnih zadevah govorimo primarno o stvarni in krajevni pristojnosti organov v konkretni upravni zadevi. Upravne zadeve so pravnosistemsko dodeljene v obravnavo pristojnim organom. Le redko lahko zakon podeli stvarno pristojnost posamezniku – fizični osebi (npr. pristojnost imenovanega zdravnika). Včasih stvarno pristojnost določajo tudi zakoni, ki opredeljujejo organizacijo uprave: tako za ministrstva npr. Zakon o državni upravi (ZDU-1, Ur. l. RS, št. 52/02 in nasl.).

Po 15. členu ZUP in 16. členu ZUP je določena predpostavljena pristojnost na državno raven ali izvirno občinsko pristojnost. Na prvi stopnji pa lahko odločajo tudi ministrstva ali katerikoli drug organ, če zakon tako določa (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 80-93). Stvarni in krajevni pristojnosti organa je podrejena personalna pristojnost za odločanje v zadevah iz pristojnosti organa tako, da je v skladu z zakonom (28. člen ZUP) personalno pristojen za odločanje predstojnik, ko gre za monokratičen organ (npr. z določitvijo imenovanega zdravnika pa je sicer določena stvarna in personalna pristojnost v 81. členu Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ZZVZZ, Uradni list RS, št. 9/92 in nasl.).

Na ministrstvih naloge predstojnika izvršuje minister. Ta je po ZUP in ZDU-1 nosilec personalne pristojnosti za odločanje v upravnih zadevah iz pristojnosti ministrstva. ZUP mu omogoča (31. člen ZUP), da pooblastilo za odločanje v konkretnih upravnih zadevah in/ali vodenje upravnega postopka pred izdajo odločbe podeli zaposlenemu, ki izpolnjuje predpisane pogoje glede izobrazbe in strokovnega izpita (glej tudi ta primer). Pri pooblaščanju druge osebe pa morajo biti jasno določene zadeve, za katere se pooblašča drugo uradno osebo ter za katera dejanja (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 253-261). Prav tako pa je potrebno upoštevati določila Uredbe o izobrazbi in strokovnem izpitu za vodenje in odločanje v upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 12/13 in nasl.; glej tudi ta primer).

V danem primeru Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB, Ur. l. RS, št. 69/95 in nasl.) v prvem odstavku 53.d člena določa, da o pravici do odškodnine v skladu s tem zakonom odloči minister, pristojen za zdravje, na podlagi strokovnega mnenja Komisije za ugotavljanje vzročne zveze med obveznim cepljenjem in nastalo škodo ter invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Določba področnega zakona, kot je obravnavani 53.d člen ZNB, govori o personalni pristojnosti ministra za odločanje o pravici do odškodnine. Obravnavanega primera namreč ne gre enačiti ali primerjati s prej omenjeno posebnostjo glede imenovanih zdravnikov, kjer je očitan namen zakonodajalca, da zaradi specifičnih razlogov za odločanje o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, vzpostavi posebno institucijo – imenovanega zdravnika, ki lahko v eni osebi izpelje ves postopek in izda odločbo (učinkovitost v povezavi s strokovnim znanjem). Zato dejstvo, da ZNB govori o personalni pristojnosti ministra, ne pomeni, da slednji v skladu z zakonom pooblastila za odločanje in nenazadnje pooblastila za vodenje, ne more prenesti na zaposlene v ministrstvu, ki izpolnjujejo omenjene pogoje. ZNB kot lex specialis ne odreka pristojnosti za prenos pooblastila. Minister tako mora pooblastiti osebe za vodenje postopka, kar bi v primeru drugačne interpretacije v smislu, da je pooblaščen za izdajo odločb izključno minister, lahko vodilo tudi v napačno sklepanje, da mora slednji tudi izvesti postopek pred izdajo odločbe.

Minister je tudi po splošnem – organizacijskem predpisu (ZDU-1) pooblaščen za izdajanje odločitev iz pristojnosti ministrstva, s čimer se pravna situacija z ZNB v ničemer ne spreminja. Področni zakon ZNB pravzaprav ponavlja splošno pristojnost. V tem smislu minister tudi v situacijah, ki izhajajo iz 53. člena ZNB na podlagi drugega odstavka 28. člena ZUP lahko zakonito prenese pooblastilo na drugo osebo, ki izpolnjuje pogoje.