Ali v postopku organ prve stopnje le-tega lahko ustavi s sklepom, če je obveznost, ki je predmet odločanja izpolnjena v celoti ali delno? Ali je razlika, če se dolgovana obveznost, zaradi katere je bil postopek uveden, izpolni pred izdajo odločbe ali po njen oz. pred ali po odstopu pritožbe drugi stopnji?

Ali lahko organ prve stopnje, ki izda odločbo – izvršilni naslov zoper zavezanca v postopkih, začetih po uradni dolžnosti, v kolikor iz pritožbe stranke zoper odločbo ugotovi, da bi že v prvotni odločbi moral bremeniti zavezanca za višji znesek dolga, z nadomestno odločbo dejansko naloži stranki več obveznosti, kot ji je bilo naloženo s prvotno odločbo (reformatio in peius)? Ali bi torej zaradi naknadno ugotovljenih dejstev neresničnosti uradnih evidenc organ prve stopnje lahko ob obravnavi pritožbe z izdajo nadomestne odločbe naložil stranki višjo obveznost, kot ji je bila naložena z izpodbijano odločbo, ali pa celo lahko začel obnovo postopka po 1. odstavku 260. člena ZUP (pri čemer, kot razumemo, prepoved reformatio in peius pri obnovi ne velja)?

Če je postopek uveden po uradni dolžnosti, ker organ preverja, ali je v nasprotju s predpisi zavezana stranka obvezana izpolniti določeno dolžnost, ki je domnevno ni, potem pa to obveznost stranka le izpolni, se izpolnitev upošteva glede na čas dejanja. Ne/poravnava dolgovane obveznosti je v posameznem postopku torej dejstvo, od katerega je po področnem predpisu odvisna odločitev organa v postopku. Organ po načelu zakonitosti odloča na podlagi dejstev ob izdaji odločbe prve stopnje; prim. tretji odstavek 238. člena ZUP, po katerem se pri odločanju upoštevajo dejstva in dokazi, "če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji". Če zavezanec izpolni obveznost še med postopkom, do izdaje odločbe prve stopnje, se tak postopek po četrtem odstavku 135. člena ZUP) zato ustavi s sklepom, saj nadaljevanje postopka ni (več) v javnem interesu.

Kolikor zavezanec izpolni obveznost kadarkoli po izdaji odločbe prve stopnje, to ne vpliva na zakonitost odločitve prve stopnje, saj se ta izda na podlagi neizpolnjene obveznosti ob odločanju. Zato se v takem primeru pritožba, temelječa samo na izpolnitvi obveznosti, zavrne. Prav tako tedaj organ prve stopnje ne more izdati nadomestne odločbe, saj pritožba glede na dejstva ob izdaji prvotne odločbe ni utemeljena. Če je izdana obveznostna odločba, se namreč od vročitve odločbe zavezancu šteje paricijski rok, tj. rok, v katerem je potrebno izpolniti obveznost (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 189). Z izpolnitvijo obveznosti zavezanca, ki jo organ nalaga v izreku akta, se šteje, da je zavezanec obveznost poravnal prostovoljno, v okviru paricijskega roka, ki je lahko določen v izreku akta ali v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZUP.

Če zavezanec svojo obveznost izpolni le delno, mora organ postopati v skladu s tem. V primeru delne izpolnitve obveznosti pred izdajo odločbe, bo v poravnanem delu organ postopek ustavil, v preostalem pa izdal obveznostno odločbo. V primeru izpolnitve obveznosti po izdaji odločbe prve stopnje in njeni izvršljivosti, pa bo organ uvedel izvršbo le za še neizpolnjeni del obveznosti.

Glede na 253. člen ZUP sprememba odločbe s strani prvostopenjskega organa v škodo zavezanca ni možna, saj ima le organ druge stopnje moč spremeniti odločbo v škodo pritožnika in še to le iz razlogov, določenih v 274. členu ZUP, 278. členu ZUP in 279. členu ZUP, med katerimi pa ni napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako izhaja iz sodne prakse - pritožbeni organ lahko izda tudi odločbo, ki je pritožniku v škodo, le če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (glej Sodbo X ips 1485/2005 z dne 15. 01. 2009). Tako, da v primeru pritožbe stranke zoper prvostopenjsko odločbo, kjer organ nato ugotovi, da bi morala biti obveznost dejansko višja od najprej odmerjene, ta organ ne more obveznosti zvišati z nadomestno odločbo, ampak mora zadevo odstopiti drugostopenjskemu organu, ki ima glede na zakonske določbe edini možnost spremeniti odločbo v škodo pritožnika, pa še to samo iz določenih razlogov. Organ prve stopnje naj bi že pred izdajo odločbe, po uradni dolžnosti ugotavljal dejansko stanje v zadevi skladno z načelom materialne resnice, kot navedene v 8. členu ZUP. Naloga organa je, kot predvideva zakon, da vestno in skrbno presoja dejstva, ki jih šteje za dokaze, še pred izdajo (prve) prvostopenjske odločbe. Nenazadnje tudi iz določbe 242. člena ZUP o nadomestni odločbi izhaja, da se ta izda, če organ prve stopnje spozna, da je pritožba utemeljena, torej sledi pritožniku, se pravi upošteva njegove navedbe v smislu zmanjšanja in ne povečanja obveznosti.

Glede na prvi odstavek 260. člena ZUP ima organ prve stopnje, če pritožba ni vložena, in ni mogoče napačne odločitve popraviti v pritožbenem postopku, možnost in dolžnost po uradni dolžnosti v roku, določenim v 263. členu ZUP, začeti obnovo postopka (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 101). Če je razlog za obnovitev postopka peta točka prvega odstavka 260. člena ZUP, potem je postopek dovoljeno obnoviti, kot kaže tudi sodna praksa (glej Sodbo VSRS U 378/92-5 z dne 18. 3. 1993), če pa bi upoštevali prvo točko prvega odstavka tega člena, pa je pomembno, da so ta nova dejstva ali dokazi taki, da bi že sami po sebi pripeljali do drugačne odločbe, če bi bili navedeni in uporabljeni v prejšnjem (prvotnem) postopku. Dejstvo je torej moralo obstajati že v času prvega odločanja, enako velja za dokaz (glej Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 681). Glede na sodno prakso ni obnovitveni razlog napačen sklep o dejanskem stanju, ki je nastal zaradi v upravnem postopku uporabljenih listin (glej Sodbo X Ips 889/2005 z dne 21. 2. 2007). Organ, ki ugotovi neskladje med prikazanim in dejanskim stanjem zaradi netočnosti podatkov iz uradnih evidenc, in je zato stranko bremenil za manj, kot bi jo glede na novo ugotovljeno stanje moral, ima možnost to popraviti, tudi v škodo stranke, vendar le, če se je res šele po izdaji odločbe zvedelo za novo dejstvo, torej pristojni organ ni vedel in mogel vedeti za pravo dejstvo v času izdaje prve odločbe in je kumulativno to dejstvo obstajalo že v času izdaje prve odločbe. Organ je na podlagi netočnih podatkov iz uradnih evidenc, ki jih je uporabil za dokaz pri odločitvi v upravni zadevi, kjer je priznal stranki neko pravico po področnem predpisu, nato začel po uradni dolžnosti glede na prvi odstavek 261. člena ZUP zaradi razlogov navedenih v prvi točki 260. člena ZUP. V takem primeru organ glede na prvi odstavek 270. člena ZUP na podlagi podatkov zbranih v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku izda odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka. S to odločbo lahko prejšnjo pusti v veljavi ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Če pride do odprave odločbe, se v skladu z prvim odstavkom 281. člena ZUP, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz te (odpravljene) odločbe nastale. To pomeni, da odprava učinkuje »ex tunc«, za nazaj, od dneva izdaje odpravljene odločbe. Če pa je odločba razveljavljena pa učinkuje »ex nunc«, za naprej, pravne posledice nastale z to odločbo ostanejo, ne morejo pa iz nje nastati nove, nadaljnje pravne posledice (glej Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 772).