Če organ zaprosi drug organ za pravno pomoč, kateri organ je dolžan opraviti procesna opravila, je to organ, ki je za pravno pomoč zaprosil, ali organ, ki je v okviru pravne pomoči npr. povabil stranko ali pričo?

Ali lahko organ odstopi zaprosilo drugemu organu, če ugotovi, da s podatki in pojasnili razpolaga drug organ, ali mora glede na to, da je bil zaprošen za pravno pomoč, pridobivati podatke od drugih fizičnih, pravnih oseb in državnih organov?

Ali lahko organ izvede zaprošena dejanja pravne pomoči na drugačen način, kot mu je to naloženo v zaprosilu?

Ali lahko organ zahteva od predlagatelja na vpogled listine iz upravne zadeve, če meni, da pravne pomoči brez tega ne more izvesti, kot to določa 34. člen ZUP za sodišča?

Državni organi in organizacije, ki imajo javno pooblastilo za odločanje v upravnih zadevah, morajo dajati drug drugemu pravno pomoč v upravnem postopku. Za tako pomoč prosijo s posebnim zaprosilom. Zaprošeni organ kot tudi organizacija mora ugoditi zaprosilu v mejah svojega območja in delovnega področja brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zaprosila (34. člen ZUP).


Za izdajo akta (npr. sklepa o denarni kazni), ker se priča ni odzvala vabilu organa, ki izvaja pravno pomoč, je pristojen tisti organ, ki izvaja konkretno upravno dejanje (npr. zaslišanje). V kolikor je en organ zaprosil za pravno pomoč drugega, je slednji pristojen za izvedbo vseh procesnih opravil, ki so povezana z izvedbo zaprošenega dejanja (npr. če so izpolnjeni pogoji za kaznovanje ali prisilno privedbo, izda organ, ki postopek vodi, o tem tudi ustrezen sklep).


Od zaprošenega organa ni mogoče zahtevati takšne pravne pomoči, zaradi katere bi moral zaprošeni organ zahtevati pomoč drugega organa, da bi lahko zaprosilu ugodil (v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 156 - 159). Prav tako velja, da lahko pravno pomoč zaprošeni organ odkloni, če ugotovi, da z ustreznimi podatki razpolaga drug organ ali druga fizična ali pravna oseba oziroma, ko za dejanje, za katero je zaprošen, ni krajevno pristojen ali če to dejanje ne spada v njegovo delovno področje. Zaprošeni organ to sporoči pristojnemu nemudoma z dopisom, hkrati pa lahko odstopi zaprosilo drugemu organu in to sporoči organu, od katerega je prošnjo za pravno pomoč prejel, če pa ne ve, kdo je pristojen, zahtevo zgolj (za)vrne. Organ lahko tudi predlaga organu, ki je zaprosil za pomoč, da vlogo naslovi na drug organ, ki bi glede na svoje delovno področje in kadrovski potencial lažje opravil dejanja. Organ pa ne sme zavrniti prošnje samo zato, ker se mu zdi, da zaprošena dejanja niso smotrna. O tem odloča organ, ki vodi postopek (gl. Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 162 - 165, enako Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 164 - 168).


Dajanje pravne pomoči oziroma druge pomoči, izhajajoč iz prvega odstavka 34. člena ZUP, pomeni, da mora zavezanec to pomoč zagotavljati ob spoštovanju specialnih predpisov, torej tudi ob upoštevanju varstva osebnih podatkov, varstva poslovnih skrivnosti ipd., čeprav zakonodajalec tega izrecno ne navaja. O vezanosti zaprošenega organa na predlagan način izvedbe pravne pomoči ZUP izrecno ne govori, vendar ocenjujemo, da to izhaja iz njegovega namena. Slednji zanesljivo ni v tem, da vključena organa drug pred drugim utemeljujeta smotrnost in nujnost izvedbe procesnega dejanja, ki naj se na ta način opravi, temveč v strokovni oceni organa, ki mora sprejeti konkretno odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, da brez izvedbe nekega dokaza ne more zadostiti načelu materialne resnice. Zaprošeni organ v potrebnost izvedbe zaprošenega procesnega dejanja praviloma ne sme dvomiti. Npr. če se zaprosilo nanaša na zaslišanje priče, se naj to izvede, čeprav bi morda zaprošeni organ ocenil, da lahko iste podatke organ pridobi z drugim dokazilom.